zgodba
Costi je umirjen javni uslužbenec in zgleden družinski človek. Nekega večera mu sosed nepričakovano zaupa skrivnost: verjame, da je na zapuščenem vrtu njegovih starih staršev zakopan zaklad. Če si Costi sposodi detektor kovin in mu ga pomaga najti, mu bo dal polovico tistega, kar bosta našla. Costi je sprva v dvomih, a klic pustolovščine je preveč mamljiv, da bi se mu lahko uprl.
Corneliu Porumboiu zakoplje dva in pol metra globoko v prst romunske zgodovine 20. stoletja. Suha komedija, v kateri se dva pustolovska soseda podata na lov za zakladom, ki bo rešil vse težave. Robin Hood sreča Laibach.
iz prve roke
»Sprva sem hotel posneti dokumentarec. Prijatelj, igralec in režiser Adrian Purcarescu, mi je povedal za legendo, ki pravi, da so vaščani v vasi njegovega pradedka in prababice pred prihodom komunistov zakopali svoje premoženje. S seboj sem vzel filmsko ekipo, pridružil se nam je tudi strokovnjak za detektorje kovin in vsi skupaj smo se lotili iskanja zaklada. Nismo ga našli, zato sem se odločil posneti igrani film. /…/ Ko sem med iskanjem poslušal prijatelja, sem spoznal, da ne iščemo le zaklada. Bili smo na lovu za sledovi življenj njegovih prednikov. /…/ Položaj, v katerem smo se znašli, je sprožil vrsto vprašanj. Kaj je naša sedanjost? Kako jo doživljamo? Na kakšen način smo povezani z zgodovino? /…/ Zame je ta vrt neke vrste luknja v zgodovini. S pomočjo dolgih posnetkov poskušam ustvariti občutek, da so moji liki izgubljeni, da so njihove poti kot labirint. Nikoli jih ne moremo zares ‘prijeti’. Krožijo okrog drevesa, ki ga je zadela strela; v nekem smislu ga je razklala svetloba. Trije liki nekaj iščejo v zemlji … Obupano je in komično hkrati. ‘Strokovnjaka’ za detektorje kovin bolj obvladuje njegova tehnologija kot on njo. Iskanje traja tako dolgo, da začne med tremi moškimi naraščati napetost … /…/ Film se vrti okrog problema lastnine: kaj je ali ni najdeno na vrtu, kaj je zapuščeno otrokom, strah pred tem, da bi bili obtoženi kraje, itd. Zato je v filmu zgodba o Robinu Hoodu, ki jo oče prebira sinu. Vrt in hiša iz filma sta pogosto menjala lastnike – v času komunizma je bilo tam otroško igrišče, po revoluciji slačiklub, potem pa je posest znova prešla v lastništvo Adrianove družine. Preko namigovanja na vesterne, kjer se moški kar naprej zapletajo v spopade zaradi lastništva zemlje, ljudi in stvari, slikam specifično romunsko, na lastnino vezano obliko nasilja. /…/ Rad se lotevam skritih zgodb, ki jih zna film spraviti na površje. Snemam sedanjost. Na prvi pogled je svet takšen, kot je videti, a onkraj vidnega se skriva mnogo nepričakovanih plasti, ki so odlična podlaga za igrani film. /…/ Komedija je zame nekaj instinktivnega. Zgodi se povsem naravno. Ko razvijam zgodbo, se rad poigravam s pričakovanji. V tem filmu žanrsko preklapljam med vesternom in suspenzom, in klišejski razplet bi bil, da se liki pobijejo med sabo ali kaj podobnega. Jaz zgodbo raje peljem v drugo smer. /…/ Veliko je filmov in režiserjev, ki so mi bili in so mi še vedno v navdih: od Chaplina in Busterja Keatona do Erica Rohmerja in Jean-Luca Godarda. Noči polne lune je na primer film, ki ga z ekipo gledamo vsakič, ko snemamo. /…/ Mislim, da so vsi moji junaki podobni Busterju Keatonu. Zelo resni so pri tem, kar počnejo, in tudi sam sebi se zdim včasih tako resen, da je že absurdno. Mislim, da je to izhodiščna točka komedije. Zelo resna stvar je, ampak še vedno absurdna. Po pravici povedano, ko gledam svoje filme, se mi zdi, da je v njih veliko akcije. /…/ Skupino Laibach poznam že dolgo. Zelo mi je všeč in besedilo pesmi se mi zdi zelo dobro. Na neki način ustreza koncu, ker ima ritem v stilu koračnice. Mislim, da sem že od vsega začetka vedel, da hočem film zaključiti s to pesmijo, ker je nekako slovesna … Malo je strašljiva, a obenem tudi duhovita in spiralno narašča – in tudi film ima takšno strukturo.«
– Corneliu Porumboiu
zanimivosti
Zgodba filma se na zanimiv način prepleta z resničnostjo. Adrian iz filma je v resnici Porumboiujev prijatelj, režiser Adrian Purcarescu, zgodba o iskanju zaklada pa je fikcionalizirana verzija resničnega dogodka, ko sta Porumboiu in Purcarescu na prav takšen način in prav na vrtu hiše, ki je postala prizorišče filma, iskala zaklad, ki naj bi ga tam zakopal Adrianov praded. Tudi igralci so izbrani tako, da njihove vloge koreninijo v resničnosti. Adriana igra kar Adrian Purcarescu, Costija pa Cuzin Toma, ki je, preden je postal igralec, delal kot rudar. V vlogah Costijeve žene in sina nastopita igralčeva resnična žena in sin. Strokovnjaka za detektorje kovin igra nekdanji vojak, ki se danes ukvarja z iskanjem kovin.
portret avtorja
Corneliu Porumboiu (rojen leta 1975 v mestu Vaslui, Romunija) velja za enega najpomembnejših akterjev tako imenovanega novega vala romunskih avtorjev, ki je globalno filmsko kulturo presenetil in pretresel v drugi polovici prvega desetletja novega tisočletja in kamor sodijo imena kot npr. Cristi Puiu (Smrt gospoda Lazarescuja) in Cristian Mungiu (4 meseci, 3 tedni, 2 dneva). V tej prestižni družbi se je Porumboiu znašel že po zaslugi svojega prvega celovečernega filma, črne komedije Smo imeli revolucijo ali ne? (A fost sau n-a fost?, 2006), s katero je požel kopico prestižnih mednarodnih nagrad (med drugim tudi zlato kamero za najboljši prvenec v Cannesu) in si utrl pot na platna domala vse Evrope – film je bil v redni distribuciji Cankarjevega doma predvajan tudi v Sloveniji. V Sloveniji smo v okviru Liffovega fokusa Zmagoviti novi romunski film že pred tem videli njegov srednjemetražec Liviujeve sanje (Visul lui Liviu, 2004), v Kinodvoru pa je bil na sporedu tudi njegov drugi celovečerec Policijski, pridevnik (Polițist, adj.), ki je leta 2009 v Cannesu poleg še nekaterih drugih nagrad osvojil nagrado žirije v sekciji Posebni pogled in nagrado FIPRESCI, pa tudi posebno omembo žirije na Ljubljanskem filmskem festivalu. Sledila sta celovečerca La limita de jos a cerului (2013) in Când se lasă seara peste București sau metabolism (2013) ter dokumentarec Al doilea joc (2014). Zaklad je bil premierno prikazan v sekciji Posebni pogled canskega festivala, kjer je osvojil nagrado posebni talent.
kritike
»Zaklad se gleda kot delo kakšnega davno izgubljenega balkanskega bratranca Samuela Becketta /…/. Zaključni kader, pospremljen z nepričakovano, a naravnost idealno glasbeno podlago, je čudovita filmska gesta, grozljiva, strašno duhovita izjava na temo sodobnih vrednot, stanja našega sveta, človeške narave in vsega drugega. To je film, ki docela upraviči svoj naslov.«
– A. O. Scott, The New York Times
»Corneliu Porumboiu je od nekdaj veljal za največjega šaljivca romunskega novega vala /…/; /…/ ne pretirava, le opazuje, in to je povsem dovolj, da iz vsakdanjega življenja izbrska njegove absurdne prvine.«
– Adam Cook, Cinema Scope
»Porumboiu od nas zahteva, da vseskozi puščamo odprte možnosti, da se vzdržimo sodbe, ali gledamo dramo, skrajno minimalistično komedijo ali nekaj, kar bi se na neki točki lahko obrnilo v pravi triler, morda kaj v stilu dvojnega blefiranja iz Hiše iger. A skrbno negovana preprostost filmskega izraza namiguje /…/, da gre za neke vrste matematični proces, za nekaj, kar ni toliko zgodba kot prikaz primera, ki naj bi ga preučili in šele nato iz njega potegnili določene zaključke.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Standardna filmska praksa nalaga, da naj bodo prizorišča oblikovana, urejena in posneta tako, da bodo na platnu videti zanimiva. Porumboiu to obrne na glavo – poskrbi, da je vse videti zavajajoče nezanimivo, s tem pa v resnici naredi film samo še bolj zanimiv.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Corneliu Porumboiu ima poseben talent za izbiro tem, ki so na videz neznatne, a bogate v svojih implikacijah /…/. Novi film je oboje – še en dokaz njegovega pretanjenega občutka za pomenljive detajle in njegova najbolj brezšivna združitev fikcije in resničnosti doslej.«
– Max Nelson, Film Comment
»Costijevo iskanje je prikazano na skrajno vsakdanji način, kot Zaklad Sierra Madre na pomirjevalih, pa vendarle z dovolj suspenza, da gledalec nikoli dokončno ne ve, pri čem je, ob tem pa zakoplje tudi v določene vidike romunske zgodovine, povezane z Adrianovim družinskim domovanjem, ki stoji ob enem glavnih prizorišč vlaške liberalne vstaje iz leta 1848. Lahko bi rekli, da moška s kopanjem po zemlji na neki način izkopavata tudi težavno zgodovino svoje dežele.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Porumboiu je zdaj prvič snemal z digitalno kamero, a njegovo prevpraševanje ključnih dilem filmskega medija je tu prav tako očitno kot v njegovih prejšnjih filmih /…/. Ni naključje, da lahko novi detektor v filmu zazna kovino do trideset metrov globoko, medtem ko je domet starega aparata le dva metra pod zemljo. Če je film naprava za potapljanje pod zunanjo površino zemeljskih pojavov, ali to pomeni, da je digitalna tehnologija v tem pogledu učinkovitejša, kot je bil stari celuloidni medij? Film pušča to vprašanje odprto – trojica lovcev na zaklad nikoli dokončno ne zavrže stare naprave.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»Zaklad, ki ga himnično zaokroži štikel Life Is Life (via Laibach), predstavi tri tipične postkomuniste, ki od kapitalizma vzamejo vse, kar jim da, ko pa jih razočara, začnejo klicati komunizem. Delujejo kot kapitalistično podjetje (Costi je investitor, izplen si bodo razdelili ipd.), toda ko udari kriza, zahtevajo vrnitev komunizma, od katerega pričakujejo, da jih bo dokapitaliziral, da bo torej njihove privatne izgube podružbil. In to dobro poznamo – ko udari kriza, kapitalisti zahtevajo nagli, začasni uvoz komunizma, ki bo njihove izgube spremenil v javne stroške.« ZA +
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Porumboiu je že s svojimi prejšnjimi filmi dokazal neverjetni čut za prikaz človeških značajev ter družbenih in intimnih odnosov. V navidezno preprostih zgodbah, v dolgih kadrih razkriva človeške drame in komedije. Nikoli pa ne zaobide tudi romunske politične zgodovine in njenega vpliva na sedanjost. Njegov najbolj politični film je bila komedija Smo imeli revolucijo ali ne?. Izrazito političen, čeprav ne na prvi pogled, pa je tudi Zaklad, ki razgali absurd današnjih vrednot in sanj skoraj vseh revežev oziroma delavskega razreda, v središču katerih je bogastvo. Edino, kar bi življenje zasukalo v boljši smer in rešilo večino težav, je po vsesplošnem prepričanju velika vsota denarja. Ideali sedanjega sveta in tega trenutka so tisto, kar Porumboiuju v svojem novem filmu postavi pod velik vprašaj. In tako je konec filma Zaklad povsem opravičen, čeprav nepričakovan.«
– Tesa Drev, RA ARS
»Zaklad je nekakšen poskus realizirane pravljice ali pravljice na realističen način, v kateri ne le verjamejo, da je na vrtu dedove hiše zakopan zaklad, ampak zaklad tudi najdejo.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Porumboiu dokazuje, da le tako preprosta, skorajda minimalistična, premočrtna, kronološko zasnovana in izpeljana zgodba lahko preseneti. Resnici na ljubo Zaklad ves čas preseneča, saj se nenehoma poigrava s pričakovanji gledalca. Namesto pustolovsko nabrušenih likov mu ponudi dva zmerno zainteresirana občana, ki niti ne verjameta preveč v uspeh, namesto napetosti in suspenza dramaturgijo vsakdanjosti, namesto konfliktov, spletk in izigravanj prijateljski dogovor, ki ga lahko ogrozi le požrešnost države. Za nameček je tu še bizarni finale, ki stvari dokončno obrne na glavo.«
– Bojan Kavčič, Vklop