Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:10 (odprto še 10:07, tel: 01 239 22 17).
Na sporedu od 21. oktobra 2015.

Našel sem Felo Kutija Finding Fela

Alex Gibney / ZDA / 2014 / 119 min / angleščina

Oskarjevec Alex Gibney ujame vsa protislovja največje glasbene legende v zgodovini Nigerije v eksplozivno kapsulo afrobeata, kontroverznih nazorov, norosti in neustrašnega političnega aktivizma.

režija Alex Gibney, fotografija Maryse Alberti, montaža Lindy Jankura, produkcija Jack Gulick, Alex Gibney, nastopajo Femi Kuti, Yeni Kuti, Seun Kuti, Bill T. Jones, Jim Lewis, Rikki Stein, Lemi Ghariokwu, Queen Kewe Anikulapo-Kuti, Michael Veal, Sandra Izsadore, John Darnton, Dele Sosimi, J. K. Braimah, Francis Kertekian, distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade Sundance. Montclair. Sydney. Seattle. Rio de Janeiro. Vancouver. Donostia-San Sebastián. New York. Maine. Varšava. CPH:DOX Copenhagen. Atene. In-Edit Brazilija. Milwaukee. Bergen. Sheffield. FDF Ljubljana.

IMDb Uradna stran

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Izčrpen dokumentarni portret Fele Kutija, ki je v sedemdesetih ustvaril novo glasbeno zvrst, imenovano afrobeat, in jo nato uporabil kot platformo za izražanje svojih revolucionarnih političnih stališč, uperjenih proti diktatorski vladi. Alex Gibney skozi mešanico arhivskih posnetkov, intervjujev in glasbenih točk raziskuje skrivnost hipnotičnega žara Felove glasbe in osebnosti, njegov nezlomljiv uporniški duh in nenavadne življenjske izbire. Obenem spremlja proces nastajanja broadwayskega muzikala z isto tematiko in tako še z druge strani pokaže, kako težko je sodobnemu občinstvu v enem samem zamahu priklicati zagonetno kompleksnost Felovega lika.

Oskarjevec Alex Gibney ujame vsa protislovja največje glasbene legende v zgodovini Nigerije v eksplozivno kapsulo afrobeata, kontroverznih nazorov, norosti in neustrašnega političnega aktivizma.

iz prve roke
»Zanima me tema moči in njene zlorabe. Še zlasti me zanima duševni ustroj slavnih, karizmatičnih mož, ki včasih naredijo velike stvari, drugič pa gojijo iluzije glede svojega poslanstva ali pomembnosti na način, ki lahko postane zelo uničujoč. Med umetniki me zanimajo tisti zagatni, tisti, ki poskušajo kopati zares globoko, da bi iznašli umetnost, zmožno obračunavanja s svetom. Veliko časa sem preživel na avtobusnem potovanju s Kenom Keseyjem (za Magic Trip, 2011) in od blizu sem se seznanil s Hunterjem S. Thompsonom, ki je dočakal strašen konec in so ga obsedali demoni, kakor tudi Felo Kutija. A kadar so bili ti možje v dobri koži, so zmogli ustvariti mogočne, izjemne reči. Bili so tudi zelo karizmatični in v nekaterih primerih so prav zaradi tega skrenili s poti. Požrl jih je lasten mit; izgubili so kakršno koli zmožnost gledanja nase z distance. /…/ Mislim, da moraš biti glede človeka, o katerem snemaš film, pošten. Fela je bil mogočna sila, a znal je biti tudi blodnjav in krut. Da bi človeka v popolnosti razumel, si moraš te stvari priznati. Fela je po smrti matere postajal vedno bolj neuravnovešen in vedno globlje se je pogrezal v afriški spiritualizem. Takrat je naletel na nekega moškega, profesorja Hinduja, jasnovidca, za katerega je bilo vsem drugim jasno, da je popoln šarlatan. A Fela tega ni sprevidel, ker je bil tako potopljen v ta svet. Biti izgubljen v tem svetu je nevarno, saj sebe vidiš kot nepremagljivega. V filmu ga vidite, kako v kamero pove: ‘Smrt imam v žepu. Ne morem umreti.’ Ko je zbolel za aidsom in so se mu na koži pojavili prvi izpuščaji, si je predstavljal, da levi kožo. Kljub temu da sta bila njegova dva brata vodilni figuri ozaveščanja o HIV v Afriki, je živel v popolnem zanikanju. Takšne zablode so lahko zelo destruktivne. A pošteno je tudi reči, da je Felova glasba, celo čisto pri koncu njegovega življenja, postajala vedno boljša in boljša. V svojem srcu je očitno našel rešitev, ki mu kot človeškemu bitju ni bila dosegljiva.«
– Alex Gibney

zanimivosti
Fela je bil otrok iz dobro situirane nigerijske družine: njegov oče je bil protestantski duhovnik in ravnatelj šole ter prvi predsednik nigerijskega sindikata učiteljev, mama, na katero je bil še posebej navezan, pa svetovno znana borka za pravice žensk. Brata sta bila znana zdravnika, oba borca za ozaveščanje o HIV – prav tistem virusu, ki je kasneje pokopal njunega brata. Tudi Felo sta starša poslala na medicinsko fakulteto v London, a se je raje vpisal na Trinity College, kjer je študiral kompozicijo in trobento. Prav tam se je navzel zahodnjaške glasbe, še zlasti Milesa Davisa, Franka Sinatre in Jamesa Browna. V iskanju lastnega glasbenega izraza je jazz pomešal s tradicionalnimi yoruba ritmi in afriško pop glasbo, imenovano highlife, ter ustvaril afrobeat, ki se je ob koncu šestdesetih let naglo razširil po afriških klubih in kmalu prodrl tudi v Evropo in ZDA. Čeprav je bil Fela iz družine, ki je aktivno gojila politični aktivizem, je svoj revolucionarni glas našel šele potem, ko je leta 1969 odpotoval na ameriško turnejo. V Los Angelesu se je romantično zapletel s pevko in družbeno aktivistko Sandro Izsadore, preko katere je spoznal gibanji črnskega nacionalizma in afrocentrizma. Oborožen z novim svetovnim nazorom se je vrnil v Nigerijo in ustanovil komuno z lastnim nočnim klubom, imenovanim The Shrine (»Svetišče«). Felova popularnost je strmo naraščala, ker pa je glasbo izrabljal za širjenje protivladnih političnih stališč, je imel kar naprej težave z oblastmi, ki so z njim neprestano fizično obračunavale in ga metale za zapahe (zaprt je bil več kot dvestokrat). Kljub stalnemu konfliktu z oblastmi je ostal v Nigeriji in leta 1997 umrl za posledicami aidsa. Na njegov pogreb je prišlo milijon ljudi, njegova glasba, ovekovečena na skoraj sedemdesetih albumih, pa živi še danes.
(vir: http://findingfela.com/about-fela/)         

portret avtorja
Alex Gibney (1953, New York), scenarist, režiser in producent dokumentarnih filmov, je eden vodilnih sodobnih ameriških dokumentaristov. Njegove filme zaznamuje zanimanje za razvpite družbene problematike ali fascinantne fenomene. Leta 2006 je bil za oskarja nominiran njegov celovečerni dokumentarec Enron: The Smartest Guys in the Room, že naslednje leto pa je oskarja za najboljši dokumentarni film prejel Taxi to the Dark Side (2007), ki razgrinja prakse sistemskega mučenja, kakršnega je vojska Združenih držav Amerike izvajala v Afganistanu, Iraku in zaporu Guantanamo. V Kinodvoru smo lahko videli zgodbo o zlatih letih ‘iznajditelja’ znamenitega gonzo novinarstva Gonzo: Življenje in delo dr. Hunterja S. Thompsona (Gonzo: The Life and Work of Dr. Hunter S. Thompson, 2008), portret washingtonskega superlobista Jacka Abramoffa Casino Jack in Združene države denarja (Casino Jack and the United States of Money, 2010) ter film Mea maxima culpa: molk v božji hiši (Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God, 2012), ki se je osredotočal na občutljivo temo pedofilije v katoliški cerkvi. Med zadnjimi filmi tega izjemno plodovitega ustvarjalca so še dokumentarci Client 9: The Rise and Fall of Eliot Spitzer (2010) o vzponu in padcu kontroverznega newyorškega guvernerja, Magic Trip (2011) o čezameriškem avtobusnem popotovanju pisatelja Kena Keseyja (Let nad kukavičjim gnezdom) in njegovih psihedeličnih prijateljev Merry Pranksters, The Last Gladiators (2011) o najbolj žilavih in surovih igralcih hokeja na ledu, We Steal Secrets: The Story of WikiLeaks (2013) o aferi WikiLeaks ter film The Armstrong Lie (2013) o vzponu in padcu kolesarske ikone Lancea Armstronga. Vzporedno s filmom o življenju nigerijskega glasbenika in aktivista Fele Kutija Našel sem Felo Kutija (2014) je nastajal tudi dokumentarec o še enem glasbenem velikanu, Jamesu Brownu, film Mr. Dynamite: The Rise of James Brown (2014), letos pa sta na velika platna prišla še odmevna dokumentarca o dveh sodobnih fenomenih: v filmu Going Clear: Scientology and the Prison of Belief (2015) se je Gibney lotil poglobljene raziskave notranjega ustroja scientološke cerkve, v filmu Steve Jobs: The Man in the Machine (2015) pa je vzel v precep osebnost ene največjih in najbolj skrivnostnih ikon našega časa, Steva Jobsa.

kritike
»Gibney postreže z odličnimi koncertnimi posnetki, arhivskim materialom ter intervjuji s Felovimi sodelavci in družinskimi člani (vključno z njegovim sinom in glasbenim dedičem Femijem Kutijem) in ta material pred nami razgrne v celostno sliko. Portret, ki vznikne, je slika osebnosti, večje od življenja, za katero se zdi, da je bila bližje tistim, ki je niso poznali, kot tistim, ki so jo.«
– Ty Burr, The Boston Globe

»Našel sem Felo Kutija z glasbenimi termini vzorno pojasni, kaj je bilo tisto, zaradi česar je Fela tako zelo izstopal v glasbenem smislu – preprost korak, ki pa ga mnogi glasbeni dokumentarci preskočijo. Fela sam pa je sila neugoden lik. Vprašanje, ali bi moral dobiti svoje mesto v kanonu borcev za svobodo ali pa bi ga morali odmisliti kot navadnega egomana, je prepuščeno precej odprtemu koncu.«
– Jordan Hoffman, The Guardian

»Očarljiv in izjemno natančen novi film Alexa Gibneyja je tako standardna biografija kot tudi film o ustvarjanju filma. /…/ Je bil Fela politično progresiven trn v peti nigerijske vojaške vlade (ki ga je zapirala in pretepala) ali seksistični prasec s prepričanjem, da morajo biti ženske podrejene moškim, ki se je leta 1978 v enem samem poročnem obredu poročil s 27 ‘kraljicami’? Je bil razmišljujoč in neposreden kritik korupcije ali zabave željni hašišar, ki ga je bolj kot revolucija zanimalo puhanje gigantskih jointov? /…/ Odgovor je, da je bil najbrž vse to, vključno z eno nesporno oznako, glede katere se strinjajo vsi: glasbeni genij. Prav zato film nosi naslov Našel sem Felo Kutija. Gibney se poda na pot iskanja Fele, pri tem pa ga vodi Bill T. Jones, režiser muzikala Fela!. V filmu ima Jones vlogo nekakšnega safari vodnika: poreže najbolj goste in trnove kontradikcije, ki obkrožajo Felo, v upanju, da bi izsekal koherenten, a vendarle pošten potret – ne s tem, da bi porezal plevel, ampak s tem, da bi dovolil, da se zaraste nazaj.«
– Michael O’Sullivan, The Washington Post

»Dinamičen film ponuja odličen vpogled v življenje tega izjemnega umetnika in ovrednoti njegovo zapuščino.«
– Ženja Leiler, Delo

»Od šokantnega posnetka trupla v jarku iz izseka TV-novice na začetku filma je tisto, kar se skozi Gibneyjev dokumentarec neprestano vrača, človeško telo: telesa, ki jih pregiba glasba, telesa, ki zavzamejo oder, Felovi gibi, ki jih pomnožene zrcalijo njegova skupina in plesalci, na tisoče teles, ki se zgrinjajo na stadion, da bi ujela pogled na Felovo negibno truplo. A tudi telo, ki se zoperstavlja zatiranju državne oblasti – Felova vitka postava velterske kategorije je nenehno postavljena na ogled in Fela v nekem mučnem prizoru popelje svojega izpraševalca na hitro potovanje po brazgotinah, ki sta jih na njegovo telo odtisnili policija in vojska: to je neke vrste kartoteka nasilja avtoritarne države, izpisana na njegovem lastnem telesu. Težko si je priklicati v spomin kakšnega sodobnega umetnika, ki bi za svojo glasbo in prepričanja izpostavljal lastno telo na tak način, kot je to počel Fela.«
– Sam Davies, Sight & Sound

»Gibney uporabi arhivsko gradivo broadwayske predstave tako brezšivno, da postane razlikovanje med resničnostjo in njeno umetniško upodobitvijo ne le težavno, ampak tudi ena od osrednjih metafor filma. Kot namiguje naslov, je Felo mogoče najti le skozi posredovanja, ki na njegove dinamične, pogosto kontradiktorne značajske poteze gledajo skozi izrazito osebno perspektivo. Če so ga mediji pogosto oklicali za nihilista, se njegovi prijatelji in ljubimke z mešanico smeha, čudenja in solz spominjajo, kako zelo razigran je bil lahko v enem trenutku in krut v naslednjem. Gibney k pogosto razhajajočim se percepcijam pristopa brez predsodkov in ostaja predan sestavljanju gradiva v dosledno zadržano, a nadvse zavzeto raziskavo.«
– Clayton Dillard, Slant Magazine

»Ko gledate doku Našel sem Felo Kutija, si rečete: Fela Kuti, nigerijski afrobeatski dinamo (1938-97), je delal vse, da bi Alex Gibney o njem posnel doku. Panafriške ritme in Black Power je poročil z jazzom, funkom in psihedelijo, živel je divje (droge, seks), imel je svojo komuno (Kalakuta Republic), fural je poligamijo (27 žena), ob živce je spravljal najbližje in najbolj oddaljene (politiko), bil je disidentski, eksploziven in maničen, koncerte je prelevil v ritualno podzemlje, svojemu pop nihilizmu pa je nataknil karizmo državljanske vojne. /…/ Alex Gibney je v desetih letih posnel okrog 30 dokumentarcev /…/. Tip je mašina. Zato ne preseneča, da s takim guštom biografira tipe, ki so izgledali kot mašine: Lanca Armstronga (The Armstrong Lie), Jamesa Browna (Mr. Dynamite), Kena Keseyja (Magic Trip), Hunterja S. Thompsona (Gonzo). Zdaj je našel še Felo Kutija, ki ga je ustavil šele aids.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Pred nami se postopoma izrisuje kompliciran lik, ki ga vzljubimo zaradi brezkompromisnosti ter pogubne požrtvovalnosti v boju za pravico in dostojanstvo svojih zatiranih rojakov; hkrati pa se nam upira zaradi zahojenega, kvazi tradicionalnega pojmovanja žensko-moških odnosov, ki ga je navsezadnje pogubilo. Fele Kutija namreč po vsem prestanem ni usmrtil državni represivni aparat, ampak aids, ki si ga je nakopal zaradi zgrešenih predstav o afriški moškosti in mnogoženstvu. Gibney Kutijeve protislovne, a vzporedne lastnosti predoči v filmski celoti, ki je udarna kakor obredni boben in hranljiva kakor materino mleko.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

LIFFe / Kralji in kraljice

Žetev Harvest

Athina Rachel Tsangari

nedelja, 24. 11. 2024 / 11:00 / Dvorana

Adaptacija istoimenskega romana pisatelja Jima Chacea o angleški vasici, kjer prihod družbenega napredka vnese nemir med tamkajšnje prebivalstvo.

Kinobalon / Razprodano

Bojevita kraljica noči Bojevita kraljica noči

Matej Vranič

nedelja, 24. 11. 2024 / 11:30 / Mala dvorana

Dinamična naravoslovno-raziskovalna zgodba o skrivnostnem življenju ene največjih evropskih sov – sove kozače.

LIFFe / Kinobalon na LIFFu

Uganka ognja Riddle of Fire

Weston Razooli

nedelja, 24. 11. 2024 / 14:30 / Dvorana

Duhovit, nenavaden, na 16-milimetrski filmski trak posnet film, v katerem tri otroke med iskanjem popolnega recepta za borovničevo pito pot zanese na gozdno odisejado, kjer srečajo sekto divjih lovcev, deklico z vilinskimi darovi in vrsto drugih nenavadnih likov.