Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:10 (odprto še 06:47, tel: 01 239 22 17).
Na sporedu predpremierno od 15. oktobra 2015.

Črna maša Black Mass

Scott Cooper / ZDA / 2015 / 122 min / angleščina

Po resničnih dogodkih posneta gangsterijada o nesveti zvezi med ambicioznim agentom FBI in prvim možem bostonske irske mafije z neprepoznavnim Johnnyjem Deppom v vlogi hladnokrvnega, okrutnega mafijskega šefa Jamesa 'Whiteyja' Bulgerja.

režija Scott Cooper, scenarij Mark Mallouk in Jez Butterworth po knjigi Dicka Lehra in Gerarda O'Neilla, fotografija Masanobu Takayanagi, montaža David Rosenbloom, glasba Junkie XL, produkcija Scott Cooper, John Lesher, Patrick McCormick, Brian Oliver, Tyler Thompson, igrajo Johnny Depp, Joel Edgerton, Benedict Cumberbatch, Rory Cochrane, Jesse Plemons, Dakota Johnson, Peter Sarsgaard, Kevin Bacon, Juno Temple, Corey Stoll, Adam Scott, distribucija v Sloveniji Blitz Film & Video Distribution

festivali, nagrade Benetke. Telluride. Toronto.

IMDb

zgodba
Južni Boston, sedemdeseta leta. Agent FBI John Connolly se poveže s prijateljem iz otroštva, irskim mafijcem Jimmyjem Bulgerjem, in ga pregovori v sodelovanje: v zameno za informacije, ki mu bodo pomagale stopiti na prste njunemu skupnemu sovražniku, italijanski mafiji, mu ponuja popolno zaščito. A Connolly se ne zaveda, da je podpisal pogodbo s hudičem in Bulgerju omogočil, da pod policijsko zaščito okrepi svojo moč ter postane eden najbolj zloglasnih in neusmiljenih gangsterjev v zgodovini Bostona.

Po resničnih dogodkih posneta gangsterijada o nesveti zvezi med ambicioznim agentom FBI in prvim možem bostonske irske mafije z neprepoznavnim Johnnyjem Deppom v vlogi hladnokrvnega, okrutnega mafijskega šefa Jamesa ‘Whiteyja’ Bulgerja.

iz prve roke
»Privlači me globoko tragično in globoko človeško in ta film mi je ponudil oboje. Po naravi je skoraj shakespearejanski in obravnava teme, ki jih rad raziskujem: korupcijo, prevaro in prevzetnost, vse skupaj zapakirano v zgodbo, v katero sem zagrebel z velikim zanimanjem. /…/ Ko sem se odločil, da bom režiral Črno mašo, me je popadel precejšen strah. Ne nazadnje so mnogi izmed mojih najljubših filmov sodili v žanr kriminalke, kamor naj bi sodila tudi Črna maša. Reči, da je bila norma postavljena visoko in da je bil izziv ogromen, bi bilo premilo. Toda liki (dva brata, eden zloglasni kriminalec, drugi strahospoštovanje vzbujajoč politik velikega kalibra, in njun prijatelj iz otroštva, hitro napredujoči posebni agent FBI), srh vzbujajoča resnična zgodba o južnobostonskih ulicah zla v sedemdesetih letih in še kasneje ter osrednje vprašanje, ali je mogoče kdaj zares pustiti preteklost za sabo – vse to je bilo preprosto preveč mamljivo, da bi dovolil, da mi uide iz rok. Preteklosti naših glavnih likov (zvezane z lojalnostjo in zavezo bratovščine) trčijo na nasilen, smrtonosen način in pripeljejo ne le do največjega škandala v zgodovini FBI, ampak tudi do tiste strašne točke, ko je tako rekoč nemogoče razlikovati med kriminalci in varuhi zakona. Resnica o Jamesu ‘Whiteyju’ Bulgerju, njegovem bratu Billyju in njunem prijatelju iz otroštva Johnu Connollyju je ponujala večje pripovedno razkošje in bila veliko bolj čudna od fikcije. Na koncu sem spoznal, da pravi izziv ni bil doseči, da bi moj film primerjali z mnogimi sijajnimi kriminalkami, ki so močno vplivale name, ampak da bi ga primerjali s čudovitimi človeškimi filmi, ki so me navdihovali. Niti najmanj me ni zanimalo, da bi v filmu prikazal svet, v katerem so kriminalci tudi ljudje, zelo pa me je zanimalo dramatizirati svet, v katerem so ljudje slučajno tudi kriminalci.«
– Scott Cooper

zanimivosti
James J. Bulger je nekdanji šef bostonske kriminalne združbe, znane po imenu ‘Winter Hill Gang’. FBI navaja, da je zanje delal kot informator, kar pa sam še danes vztrajno zanika. Njegove povezave z lokalnimi policisti so leta 1998 razkrinkali mediji in povzročili eno največjih afer v zgodovini FBI-ja. Novinarja Dick Lehr in Gerard O’Neill, ki sta prek časopisa The Boston Globe spravila zgodbo v javnost, sta kasneje napisala knjigo Black Mass: Whitey Bulger, The FBI, and a Devil’s Deal, ki je služila kot predloga za pričujoči film.

Bulger je ob izbruhu afere pobegnil iz Bostona in v ubežništvu preživel šestnajst let; dvanajst let je bil na listi najbolj iskanih ubežnikov, pred njim je le še Osama bin Laden. Leta 2011 je bil, star enainosemdeset let, aretiran v Kaliforniji, dve leti kasneje pa je bil med drugim obtožen enajstih umorov, sodelovanja pri umorih, izsiljevanja, pranja denarja in trgovine z orožjem ter obsojen na dosmrtno ječo.

William M. ‘Billy’ Bulger, mlajši brat Jamesa Bulgerja, je bil prav tako mojster na svojem področju, le da je bila njegova strast politika. Čeprav je izšel iz revne družine, je na bostonskem kolidžu diplomiral iz prava in se že pred koncem študija začel aktivno ukvarjati s politiko na visoki ravni ter ji ostal zvest vse do upokojitve. Kar osemnajst let je služboval kot predsednik senata zvezne države Massachusetts (vsaki dve leti je bil na novo izvoljen) in še danes drži rekord najdaljšega staža na tem položaju. Je oče devetih otrok in dedek triintridesetim vnukom. Z ženo živi v Bostonu in redno obiskuje brata v zaporu. Dejstvo, da ni nikoli javno obsodil bratovih dejanj, ga je pred leti stalo mesta predsednika massachusettske univerze. Še danes ni jasno, koliko resnice o svojem bratu je dejansko poznal in kakšno vlogo je igral v njegovi ‘karieri’, predvsem pa v uspešnem dolgoletnem Jamesovem izogibanju oblastem.

Črna maša ni prvo srečanje Jamesa Bulgerja z velikim platnom. Navdihnil je denimo tudi lik Franka Costella v interpretaciji Jacka Nicholsona v z oskarjem nagrajenem filmu Martina Scorseseja Dvojna igra (The Departed, 2006), lansko leto pa je luč sveta ugledal še dokumentarec Joeja Berlingerja Whitey: United States of America v. James J. Bulger, ki spremlja sodni proces proti Bulgerju. Film o Bulgerju sta načrtovala tudi Ben Affleck (kot režiser) in Matt Damon (kot igralec), a je projekt zaradi Črne maše zastal.

portret avtorja
Scott Cooper (rojen leta 1970 v Abingdonu, Virginia, ZDA) je ameriški igralec, scenarist, režiser in producent. Igro je študiral na slovitem Lee Strasberg Theatre and Film Institute v New Yorku in sprva delal kot igralec. Leta 2009 je posnel svoj celovečerni prvenec Noro srce (Crazy Heart) z Jeffom Bridgesom v glavni vlogi; Bridges je za vlogo odcvetelega country glasbenika med drugim prejel tako oskarja kot zlati globus, film pa je bil tudi sicer večkrat nagrajen. Noremu srcu je sledil kriminalni triler Jeklena pravica (Out of the Furnace, 2013), Črna maša pa je Cooperjev tretji celovečerec.

kritike
»Ledeno modre oči zloglasnega šefa bostonskega podzemlja Jamesa ‘Whiteyja’ Bulgerja /…/ prebadajo platno kot pogled nekakšnega samozavestnega džungelskega plenilca, ki mirno čepi v zasedi in čaka na trenutek, ko bo lahko skočil na plen. In ta ista hladno preračunljiva obvladanost prežema vsak vidik načina, kako igralec utelesi vlogo Bulgerja ali, bolje rečeno, izgine v njej. A tudi če je hipnotična igra Johnnyja Deppa /…/ glavna draž Črne maše, pa to trezno, obsežno, globoko prevzemajočo oživitev Bulgerjevega južnobostonskega fevda in njegovega kompleksnega odnosa z agentom FBI Johnom Connollyjem, ki ga nič manj impresivno odigra Joel Edgerton, odlikuje še marsikaj drugega. Film je videti kot iz sedemdesetih in s svojim namerno zadržanim retro slogom učinkuje kot nekakšna anti-Dvojna igra (The Departed). Zato se zna zgoditi, da tisti del publike, ki v multiplekse zahaja predvsem na zmenke, zanj ne bo pokazal večjega zanimanja, zreli, kakovostnega filma lačni redni obiskovalci kinematografov pa bi morali trumoma planiti na eno prvih resnih, po nagradah dišečih atrakcij te jeseni. /…/ Celo veliki igralci (Nicholson in Pacino sta med najboljšimi testnimi primeri) se lahko začnejo zatekati k slabim navadam in vdajanju pričakovanjem občinstva, ko začutijo, kaj gledalci od njih želijo. A Depp je tu popolnoma rehabilitiran v drznega, navdihnjenega igralca iz časa Mrtveca in svojih zgodnjih sodelovanj s Timom Burtonom. Zaveda se, da je tako globoko pogreznjen v vlogo, da mu bomo voljno sledili, ne glede na to, kaj naredi. Ko se v Črni maši zgodi nasilje, je to bliskovito in brutalno, a nič ni bolj strašljivega od enega samega nenadnega pobliska Bulgerjevih oči čez sobo.«
– Scott Foundas, Variety

»Cooper /…/ nasilje uprizarja in tempira z visceralnim učinkom in uličnim realizmom, pri čemer se izogiba tako skrajni teatraličnosti kot tudi trendovski hitri montaži in absurdnim oblikam telesnosti. Še zlasti ob nekaterih ključnih sekvencah, omejenih na interierje, pa se zdi, da si je pred začetkom snemanja večkrat natančno ogledal Botre, saj je njegov pristop tipično coppolovski – skrbno oblikovanim in mestoma dolgo trajajočim velikim planom sledijo nenavadno tesni in nepopustljivi bližnji plani, ki poskrbijo, da so igralci videti zares dobro. /…/ Depp je karizmatičen kot njegov lik mora biti, popolnoma prepričljiv in srh vzbujajoč, medtem ko se njegov Bulger poigrava tako s svojimi prijatelji kot sovražniki, jih pušča v nevednosti, skriva svoje prave namere in v strašljivem tempu izvršuje kazni. Igralčev občutek za opazovanje, za ustvarjanje podlage, za zadrževanje stvari v sebi in za njihov izbruh v trenutku, ko je to potrebno, se tu bogato obrestuje. Njegov nastop je mnogo prepričljivejši od tistega, ki ga je uprizoril v svoji prejšnji veliki gangsterski vlogi, ko je upodobil Johna Dillingerja v filmu Državni sovražniki Michaela Manna. Ta vloga je nepričakovana, zelo dobrodošla na tej točki njegove kariere in ena njegovih najboljših nasploh.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

»Cooper in njegova scenarista Mark Mallou in Jez Butterworth so žanru dodali znaten prispevek: poudarili so, da se gangsterji ne vzamejo kar od nikoder kot kakšni stripovski superzlobci. Gangsterji so simptomi politične korupcije, paraziti, ki so jih ustvarile državne agencije in šibki, naivni policijski uslužbenci, ki se zadovoljijo s tem, da svoje delo delegirajo zločinskim malopridnežem. /…/ Naslov Črna maša bi vas utegnil zavesti k predpostavki, da katoliška cerkev igra v filmu pomembno vlogo. /…/ Cerkev v resnici ni pomembna. To je sekularna, pesimistična pripoved o tem, kako korupcija redi gangsterje kot mikrobe v petrijevki, zrežirana in odigrana pa je z neverjetno samozavestjo in zanosom.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»/…/ jedro zgodbe ne tiči toliko v vzponu in padcu gangsterskega šefa kot v prikritem občudovanju moralno šibkega policista do moškega, ki bi ga moral vzeti pod drobnogled, ter v napačnem kontekstu vznikli veri v lojalnost prijateljev iz otroških let. /…/ Boston ponudi prepričljivo kuliso; njegova obmorska pustinja postane pokopališče mafijskih žrtev, njegove ljubke, v les oblečene hiše so priročne lokacije za srhljive umore, njegovi mrakobni, s tobačnim dimom zamazani bari vsiljujejo z alkoholom podžgano moško tovarištvo, katerega zgrešen občutek za čast in zvestobo je dramski motor tega filma o temni strani ameriških skupnostnih vrednot.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»Večinoma pa Črno mašo obseda izprijenost. Več kot enkrat film zaloti Bulgerja, kako počasi ubija sokrajane, ki so ga ali izdali ali pa ogrožali njegov imperij. /…/ Cooperjevo kadriranje teh umorov, podobno kot sekvenca z rezanjem ušesa v Steklih psih, prepušča velik del dogajanja domišljiji, a ob tem še dodatno potencira občutek groze.«
– Eric Kohn, Indiewire

»Mojster fotografije Masanobu Takayanagi ustvari videz okleščenosti na golo bistvo in se ne trudi pretirano, da bi zavestno posnemal sodobne mafijske klasike Coppole ali Scorseseja. V Cooperjevi zadnji kriminalni sagi Jeklena pravica je fotografija preglasila vse drugo v filmu, tu pa le poudari zgodbo, ne da bi pri tem pretirano opozarjala sama nase.«
– Alonso Duralde, The Wrap

»O Bulgerjih, še zlasti o Whiteyju, je bilo napisanih že na ducate knjig. In Črna maša ni ne prvi in najverjetneje tudi ne zadnji film, ki se je lotil te legende. /…/ Nicholsonova različica Whiteyja Bulgerja iz Scorsesejeve Dvojne igre je brez dvoma najbolj zabavna /…/, tista, ki jo je odigral Pete Postlethwaite v Affleckovem Mestu, najbolj zlovešča /…/, Deppova pa najbrž najbolj realistična.«
– Charles McGrath, The New York Times

»Johnny Depp se transformira do neprepoznavnosti, toda tako kot on – eks John Dillinger, državni sovražnik – izgine v liku Jamesa “Whiteyja” Bulgerja, državnega prijatelja, tudi Črna maša izgine v Dobrih fantih, Dvojni igri in Ameriških prevarah, pri tem pa ovadi državo, veliko stvarnico kriminala, terorja in dereguliranega kapitalizma. Bulger je gangster, ki kapitalizem jemlje tako smrtno resno, da postane neločjiv od njega, zato ga ni mogoče ovaditi. Ovajajo ga številni, premnogi, a neuspešno – kapitalizma ne moreš ovaditi. To vemo.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina

»Tisto, kar Črno mašo, po žanru mafijsko gangsteriado, ločuje od Coppolovih Botrov, Scorsesejevih Dobrih fantov ali Dvojne igre, pa tudi od Ameriških prevar Davida O. Russlla – vsi ti puščajo sledi tudi v Črni maši -, je prav to: slabi fantje tokrat niso niti malo mitizirani. Cooper gledalcu ne daje možnosti za empatijo. To sicer ne pomeni, da jih slika črno-belo. /…/ Ta sprega med policistom ter kriminalcem, ki postane informator FBI iz scela poslovnih razlogov (uničiti mafijsko konkurenco), je obenem ekspliciten prikaz kriminalnega sveta, ki ga temeljno poganjata podkupovanje in izsiljevanje. In prav v tem sta si svetova na »tej« in »oni« strani zakona podobna veliko bolj, kot se zdi na prvi pogled. Ne le podobna – drug drugega ohranjata pri življenju. Ta poanta seveda ne premore niti kančka optimizma. Od tod tudi naslov filma.«
– Ženja Leiler, Delo

»Od Scorsesejeve upodobitve se Cooperjeva razlikuje tudi po tem, da ni tako glasna, dobesedna moralka. Bulgerjevo strahovlado v Bostonu spremljamo v nizu vinjet z ravno prav skromno nakazanim pripovednim lokom, ki s svojo razdrobljenostjo učinkovito ponazarja precejšnjo dolgotrajnost prikazanega dogajanja. Gledamo kos neke umazane mestne preteklosti, ki se razrašča v sedanjost in, ustrezno naslovu, nima vidnejših junakov.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice

»Cooperjev tretji režijski celovečerec /…/ se primerjavam s Scorsesejevimi mafijskimi filmi že zaradi tematike ne bo mogel izogniti. S tega vidika lahko zapišem, da je Črna maša eden od najboljših Scorsesejevih filmov, ki jih ni režiral Scorsese, in, kar je še za gledalčevo izkušnjo še pomembnejše, eden najtemačnejših. /…/ Za Bulgerjevimi sinjemodrimi očmi se skriva nekaj, kar je skoraj nemogoče opisati z besedami. Če imate jeklene živce in vas ne moti, da boste dve uri preživeli v družbi poosebljenega zla, se udeležite Črne maše. Priča boste ponovnemu vstajenju kariere Johnnyja Deppa.«
– Klemen Černe, PlanetSiol.net

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

LIFFe / Kinobalon na LIFFu

Uganka ognja Riddle of Fire

Weston Razooli

nedelja, 24. 11. 2024 / 14:30 / Dvorana

Duhovit, nenavaden, na 16-milimetrski filmski trak posnet film, v katerem tri otroke med iskanjem popolnega recepta za borovničevo pito pot zanese na gozdno odisejado, kjer srečajo sekto divjih lovcev, deklico z vilinskimi darovi in vrsto drugih nenavadnih likov. 

LIFFe / Predpremiere

Cent’anni Cent’anni

Maja Doroteja Prelog

nedelja, 24. 11. 2024 / 17:00 / Dvorana

Snemanje dokumentarnega filma o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo se prevesi v režiserkino odkrivanje nezaceljenih ran njunega dolgoletnega odnosa. Film, ki je med drugim prejel nagrado občinstva za najboljši dokumentarec na festivalu v Trstu, je odprl portoroški Festival slovenskega filma.

LIFFe / Predpremiere

Dahomej Dahomey

Mati Diop

nedelja, 24. 11. 2024 / 19:30 / Dvorana

Mlada režiserka senegalskega porekla vrnitev zgodovinskih umetnin v afriško republiko Benin ob poetično razmišljujočem filmskem dokumentiranju izrablja še za debato o širšem družbenem pomenu tega simboličnega dejanja nekdanje kolonialne velesile.