zgodba
Leta 1995, nekje na Balkanu. Skupina humanitarnih delavcev skuša iz vodnjaka sredi vojnega območja odstraniti truplo. Če bo kontaminiralo vodnjak, bodo tamkajšnji prebivalci ostali brez pitne vode. Toda preprosta naloga se kmalu sprevrže v nemogočo misijo. Tisti, ki rešujejo humanitarno krizo, so vendar samo ljudje. Sophie je novinka in bi rada pomagala. Mambrú (Benicio del Toro) je videl preveč in si želi domov. Katja si je nekoč želela Mambrúja. Damir si želi, da bi bilo vojne konec. B (Tim Robbins) pa ne ve, kaj pravzaprav hoče. Humor, drama, čustva, rutina, nevarnost in upanje. Vse to je del popolnega dne.
Popoln dan je zgrajen kot babuška, znotraj vojnega filma skriva film ceste, v njem komedijo in znotraj te dramo. Njegov edini žanr je življenje samo.
zanimivosti
Film španskega režiserja Fernanda Leóna de Aranoe se je uvrstil med deseterico nominirancev za nagrado LUX 2015, ki jo podeljuje Evropski parlament. Igralec Benicio del Toro je film Popoln dan letošnjega avgusta predstavil na 21. mednarodnem filmskem festivalu v Sarajevu, kjer so oskarjevcu podelili nagrado častno srce Sarajeva za izjemen prispevek k filmski umetnosti.
iz prve roke
»To je film o ljudeh, ki imajo težavno nalogo vnašati red v kaos. Film, ki prikazuje njihov vsakdanji trud, da bi znotraj ene vojne bili drugo: proti nesmiselnosti in obupu. Proti neizmerni želji po vrnitvi domov. Film o humanitarnih delavcih. Kot oni se tudi film distancira s pomočjo humorja: najbolj duhovite pripombe, najbolj drzna in divja, najbolj skrajna komedija se pogosto zgodi sredi tragedije. Saj ni nikjer na svetu bolj nepogrešljiva. /…/
Film se odvija v goratem svetu, nekakšnem mikrokozmosu, kjer najdete vse udeležence vojne: vojake, civiliste, modre čelade, novinarje … In tu imamo majhno skupino humanitarcev, ki skušajo odstraniti truplo iz vodnjaka. Tja je bilo odvrženo, da bi zastrupilo vodo – primitivna, a še kako učinkovita oblika biološkega vojskovanja. Na videz majhna težava. Toda prva žrtev vojne je vedno zdrav razum. In morda se zato ves čas vozijo sem in tja po ozkih gorskih stezah kot v blodnjaku, v iskanju izhoda, ki ga morda sploh ni. /…/
Po zaslugi svojih filmov sem imel pogosto priložnost snemati humanitarne delavce v vojnih conah. Prvič februarja 1995, med vojno v Bosni. Nazaj smo prinesli na desetine posnetkov in le peščico besed, s katerimi smo se navadili opisovati vojno: zmeda, nesmisel, babilonski stolp, labirint, nezmožnost. Pred nekaj leti sem snemal dokumentarni film z Zdravniki brez meja v severni Ugandi. V nekem približku bara, ki smo ga našli 15 kilometrov od sudanske meje, sem med pitjem toplega piva ‘Nile Special’ prvič slišal za roman Dejarse llover Paule Farias, o katerem je ravno pripovedoval varnostni vodja naše misije. Paula je zdravnica in koordinatorica Zdravnikov brez meja, pa tudi pisateljica. Ljudem pomaga na oba načina. Prevzela me je preprostost njene zgodbe in njena globina. Govori namreč o krutosti vojne, toda to počne s smislom za humor. Na straneh njenega romana in v svojih lastnih spominih na tisti neprepustni gorski labirint Balkana, ki sem ga prečkal pred dvajsetimi leti, sem našel zamisel za ta film.«
– Fernando León de Aranoa, režiser in scenarist
»Moj lik se sooča s težko situacijo. Vojno območje na Balkanu je že tako polno napetosti, ko pa je v nevarnosti nekaj tako življenjsko pomembnega, kot je voda, se razmere skrajno zaostrijo. Kot večina humanitarnih delavcev tudi B hlepi po adrenalinu, ki ga sproža reševanje težav v nevarni in kaotični situaciji. Ti ljudje so na pol gasilci, na pol pirati. S črnim humorjem si ohranjajo voljo do življenja.«
– Tim Robbins, igralec
portret avtorja
Fernando León de Aranoa (Madrid, 1968) po uspešni scenaristični karieri leta 1996 posname režijski prvenec Familia, ki mu prinese Goyevo nagrado za najboljšega mladega režiserja. Sledijo filmi Barrio (1998), Ponedeljki v soncu (Los lunes al sol, 2002), Princesas (2005) in Amador (2010), ki skupno požanjejo kar dvanajst Goyevih nagrad, med njimi pet za najboljšo režijo in scenarij, po eno nagrado za najboljši film in najboljšega režiserja na festivalu v San Sebastianu, tri nagrade mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI ter številne druge lovorike. Režiserjevi filmi pogosto doživljajo premiere na Berlinalu in festivalu Sundance. Aranoa je tudi avtor dokumentarcev Izbeglice (1995) o bosanskih beguncih, Caminantes (2001), Buenas noches, Ouma (segment omnibusa Invisibles, 2007, Goyeva nagrada za najboljši dokumentarni film), pa slikar, ilustrator in pisatelj. Leta 2004 je ustanovil produkcijsko hišo Reposado. Popoln dan je njegov šesti igrani celovečerec.
kritike
»To je M.A.S.H. v Bosni – s humanitarnimi delavci. Španski režiser Fernando León de Aranoa (Ponedeljki v soncu) ne ubere tako skrunilne linije kot Altmanova zimzelena klasika, toda v svojem angleško govorečem prvencu z ognjevitim komičnim dvojcem Benicia del Tora in Tima Robbinsa se prav osvežujoče loti nekaterih tabujev. Popoln dan ni popoln /…/. Vendar človečnost filma, ki lebdi med sočutjem in ironično distanco, vodi scenarij po začrtanih tirnicah in ponudi zgodbo, ki je kljub klišejem o pisani bratovščini vsaj tako avtentična kot mnoge druge, bolj spoštljive upodobitve vojne v Bosni. /…/ Popoln dan bi se lahko brez težav odvijal tudi v srednji Afriki, na Novi Gvineji ali Haitiju: govori o nesporazumih, birokraciji in odnosih, ki radi spodkopljejo domnevno enostavna dobra dejanja. /…/ Sizifovska struktura zgodbe, v kateri spodleti vsak poskus, da bi spravili ‘debeluha’ iz vodnjaka, postane popoln okvir parabole o vztrajnem in prav nič sijajnem junaštvu – saj gre tu pravzaprav za komično pripoved o upanju in neuspehu ter iskanju načina, kako zakrpati razpoke v jezu, ki ga bo zdaj zdaj preplavilo.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Ko se zgodba razvname, vas bo film hote ali nehote potegnil za seboj, predvsem po zaslugi režiserjevega talenta za odrezave komične dialoge – kar je še posebej impresivno, saj gre za avtorjev prvi angleško govoreči film – in same narave zgodbe, ki vaša pričakovanja o tem, kam naj bi vodile najbolj etične izbire, vsakič znova postavi na laž.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Najbolj čustveno presunljivo predstavo v odlični zasedbi odigra del Toro. Niti blatna in od vojne razdejana podoba ne more skaliti igralčevega magnetizma.«
– Justin Chang, Variety
»V Popolnem dnevu, lahkotni, po malem obešenjaški, priložnostno cinični, mestoma patetični parodiji humanitarnega brigadirstva, humanitarci odpovejo celo pri reševanju mrtvih. /…/ Popoln dan, posnet po romanu Paule Farias, ne odkrije vode, le nekaj antibirokratskih klišejev, frazo “Nema problema”, ki postane metafora vojnega cinizma, in peklensko resnico (ni vrvi, ki bi vzdržala težo vojne tragedije!), zveni pa kot kozmični vic, ki si ga pripovedujejo Trije kralji.«
– Marcel Štefančič, jr, Mladina