zgodba
Zgodovinska drama o množičnih aktivističnih pohodih iz alabamskega mesteca Selma v prestolnico Montgomery, ki so leta 1965 privedli do odprave diskriminacijskih volilnih zakonov, in biografski portret Martina Luthra Kinga mlajšega v prelomnem trenutku boja temnopolte Amerike za državljanske pravice, enakopravnost in človeško dostojanstvo.
kritike
»Ne moremo reči, da Hollywood ni popisoval velikih epizod iz črnskega boja za državljanske pravice, toda popisoval je le tiste, v katerih so bili lahko glavni belci (Misisipi v plamenih, Duhovi Misisipija, Cesta slave, Dolga pot domov ipd.), medtem ko se je tistih, v katerih bi bili lahko glavni le črnci (npr. množičnih protestnih pohodov od Selme do Montgomeryja), izognil, tako da je to čudno – in v vseh smislih simptomatično – luknjo zapolnila šele Selma, ki je prišla ravno v času Fergusona (Missouri), policijskih likvidacij črncev in novih črnskih protestnih pohodov. /…/ … elegantna epopeja aktivizma, mobilizacije in protesta.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film ne ponuja hagiografskega portreta velikega vodje. V odlični interpretaciji britanskega igralca Davida Oyelowa je King prikazan kot nezvest mož in človek, poln dvomov in strahov. To ni svetnik, ampak energičen in pragmatičen vodja, ki je po besedah nekega kolega ‘prekleto dober terenski poveljnik’. Najboljši prizori filma so tisti, v katerih ga vidimo na delu.«
– Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO
»Čeprav pereče realnosti, ki je snov filma Selma, tu ni treba posebej izpostavljati, ključni pomen tega filma za bodoče generacije ni v njegovi žgoči aktualnosti, pač pa v tem, kako potegne vzporednico med zgodovinskim bojem in trenutno krizno situacijo – in kako nenavadno je, da mu to uspe, ne da bi izgubil ves svoj optimizem. Film, ki odpira slovito, a zaprašeno poglavje severnoameriške zgodovine, govori prav toliko o ‘nepopolni zvezi’, kot ji je leta 2008 rekel Barack Obama, kot o pohodu iz Selme v Montgomery pod vodstvom Martina Lutra Kinga leta 1965, ki je sprožil sprejetje zakona o volilni pravici. (Pri tem ne pozabimo, da je taisti zvezni zakon vrhovno sodišče leta 2013 razveljavilo in 15 državam povrnilo pravico do volilne diskriminacije – večina teh držav se nahaja na ameriškem Jugu.) Selma ne igra letos v kinih le zato, ker je bil skrajni čas za biografski film o Martinu Luthru Kingu, pač pa tudi zato, ker je bil eden velikih hollywoodskih studiev pripravljen spregovoriti o tem, kako malo se je položaj temnopoltih v tej državi zares spremenil.«
– Steve Macfarlane, Slant Magazine
»Film je vse prej kot spoštljiva filmska biografija ali okostenela učna ura zgodovine, kar bi lahko postal v manj spretnih rokah. Režiserkina kot britev ostra in pronicljiva upodobitev gibanja za državljanske pravice – in samega Kinga – na kritičnem razpotju je prav toliko lucidna v svoji politični kot psihološki analizi. Pokaže nam Kinga človeške velikosti, pod čigar neuklonljivo javno persono tlijo utrujenost, dvom in negotovost. S pomočjo elokventnega, z dejstvi podkrepljenega scenarija Paula Webba in dostojanstvene, veličastne igre Davida Oyelowa je DuVernayjeva ustvarila tiste vrste film, ki dviga ugled tako imenovanim ‘prestižnim’ produkcijam.«
– Scott Foundas, Variety
»Selma je živa odslikava, filmanje, doživeto na ulicah, kjer se je brutalne dogodke sprva zamolčalo, nato o njih poročalo, tu pa so iztrgani zgodovinski pozabi, da bi podžigali duha, s kakršnim se ponaša le malokateri film. Skupina nekonvencionalnih umetnikov je ustvarila presunljivo humanističen film za široko občinstvo. /…/ Domiseln, angažiran in aktualen, premore humor, predvsem pa čustveno zavzetost, ki raje poraja spontane primerjave s sedanjostjo, namesto da bi svoje lekcije obešala na veliki zvon.«
– Charlie Schmidlin, The Playlist
»Lincoln je imel Lincolna. Selma ima Martina Luthra Kinga in podobo tega moža, pred katero boste stežka ostali hladni. David Oyelowo ni še nikoli odigral silovitejše predstave. Kot bi prodrl naravnost v Kingovo dušo in se tam usidral za dve uri. Seveda je kolosalen, ko s podija podžiga svojo kongregacijo, toda utrujenost, ki jo daje slutiti, je še pomembnejša: kot Sizif, ki z muko potiska svojo skalo navkreber, je tudi Oyelowov King v stalnem pričakovanju novih ovir, preganja ga nenehna neizbežnost poraza.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Inteligentno napisan, energično posnet, precizno zmontiran in brezhibno odigran film predstavlja redek primer umetniške spretnosti, izrabljene za stvaritev globoko ganljivega zgodovinskega portreta.«
– Stephen Farber, The Hollywood Reporter