iz prve roke
»Ko sva se ozirala vase in v najine sovrstnike, 30- do 40-letnike, sva ugotavljala, da smo polni nervoz in tesnob. Kaj smo naredili narobe? Sprejeli smo odgovornosti, ustvarili smo si kariere, družine in se še vedno družili in zabavali … Smo sledili svojim sanjam? Ali smo se le prilagodili? Smo nekje na poti zgrešili in smo, čeprav na videz uspešni, ostali izgubljeni kot najstniki? Toda brez energije in poleta, ki ju najstniki imajo. Mogoče je to obdobje pač takšno. Mogoče se v tem obdobju spet začnemo iskati. Ne veva. Trenutno sva še v njem in nimava dovolj distance, da bi lahko vedela.
Nekoč je Tijanin stric Brana povedal, da če hočeš posneti film, ga boš posnel. Ko sva se s Tijano srečala, sva delila isto željo. Posneti film. Posnela sva film o nečem, kar poznava. Brez odgovorov, brez receptov in brez denarja. Veliko ljudi se nama je pridružilo. Z joto, golažem in sendviči smo posneli film o izgubljenih 35-letnikih.«
– Gregor Andolšek in Tijana Zinajić, režiserja in scenarista
portret avtorjev
Gregor Andolšek (Ljubljana, 1979) je od leta 2001 član in soustanovitelj Benjamin Produkcije, pod okriljem katere režira videospote in kratke filme: Seitaro Sei, Srečna Mladina (oba 2004), V avtu (2005), Entre Potes (Paco in Igor) (2007). Leta 2008 je diplomiral iz filmske režije na pariški filmski šoli EICAR. Tijana Zinajić (rojena 1973) je dokončala študij gledališke režije na AGRFT. V zadnjih petnajstih letih je režirala več kot štirideset predstav in odigrala preko dvajset vlog v gledališču in na filmu. Pri slovenskih filmih je sodelovala kot režiserka množičnih prizorov, vodja castinga in asistentka režije. Za svoje delo je prejela več nagrad. Zgodbe iz sekreta so igrani celovečerni prvenec obeh avtorjev.
kritike
»Zgodbe iz sekreta, posnete pred tremi leti in prvič predstavljene lani (FSF), so do kina prišle šele zdaj, toda nič hudega, saj se zdi, da so jih vsi vpleteni – in prepleteni – posneli zase, ne pa za oglase. Ko jih gledate, imate občutek, da so mislili drug na drugega – in tudi delali drug za drugega. Kot Špartanci v bitki pri Termopilah. Tako je vse preciznejše, igralsko in vizualno, z antibudžetno sliko generacije, ki ni znala ostati skupaj, vred.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Namesto praznične razglednice zaživi ležemo in kul mesto, polno dogajanja in možnosti za izgubljene umetniške duše, kot kak Berlin pred desetletjem. V filmu se ne zgodi nič pomembnega, a doživetja protagonistov bi težko bila bolj pristna, srčna in nekim generacijam tako dobro poznana.« *****
– Igor Harb, Vikend