zgodba
Smo na fronti po zadnjih krvavih spopadih na planoti Asiago leta 1917. Zgodba se odvije v eni sami noči. Dogodki si sledijo povsem nepredvidljivo: včasih je treba čakati tako dolgo, da vojaki v strahu štejejo minute do trenutka, ko bodo prišli na vrsto. Nato spokojnost gora postane kraj smrti. Vse, kar vidimo v filmu, se je v resnici zgodilo. In ker preteklost pripada spominu, ga lahko vsak napolni z lastnimi občutki.
iz prve roke
»2014. Sto let po začetku prve svetovne vojne. Sto let zgodovine, ki se vse bolj izgublja v preteklosti, medtem ko reka časa nadaljuje svojo pot pod mostovi napredka in neizprosno briše vse druge spomine. Kljub temu pa pridejo trenutki, ko datum na koledarju, časopisni naslov ali fotografija predramijo speče spomine, ki vdrejo v naš čas, njihovi protagonisti pa povsem upravičeno zahtevajo, da jih prepoznamo in se jim oddolžimo za to, kar so za nas žrtvovali: v prvi vrsti svoja življenja. Moj oče je bil ob vpoklicu star 19 let. V tej starosti poveličevanje junaštva prevzame srce in razum, predvsem pri najmlajših. Izbral je vojsko bersaljerjev, jurišni bataljon, in se tako znašel sredi krvavih bitk na Krasu in ob Piavi. Ta izkušnja je zaznamovala njegovo mladost, pravzaprav vse njegovo življenje. Bil sem še otrok, ko nama je s starejšim bratom pripovedoval o strahotah vojne, o tistih groznih trenutkih, ko je čakal na ukaz za napad, pri tem pa vedel, da nad rovom nanj preži smrt. Spominjal se je svojih vojnih tovarišev in več kot enkrat sem ga videl jokati. Od tistih, ki so preživeli prvo svetovno vojno, zdaj ni več nikogar. Nihče več ne bo mogel z lastnim glasom pripovedovati o vsej bolečini in trpljenju, ki ju je ta morija povzročila. A pisana pričevanja ostajajo: tako tista, ki so delo učenih mož, kot tudi tista, ki so jih napisali preprosti ljudje in v katerih resnica ni olepšana z retoriko.«
– Ermanno Olmi