zgodba
Leto 1934. Nekaj gnilega je na sibirskem Severu. Šamani starodavnih samojedskih plemen Hantov in Nencev zavračajo nove, sovjetske ideje. Da bi poganska plemena privedli pod duhovno okrilje Stalinove Sovjetske zveze, se pod praporom kulturne evangelizacije v pradavno tajgo poda brigada avantgardnih umetnikov pod vodstvom legendarne komunistične borke Poline »Revolucije«.
Fedorčenko, vrhovni magični realist sodobnega ruskega filma, skozi anekdotične meandre in teatralične tableaux vivants naslika fresko neizrekljive travme padlih angelov sovjetske kulturne revolucije: utopističnih revolucionarjev in plemenskih vstajnikov.
portret avtorja
Aleksej Fedorčenko, rojen leta 1966 v sibirskem mestu Sol Iletski, je kot diplomirani inženir delal v tovarni na projektih vesoljskega inženiringa v Ekaterinenburgu. Morda od tod navdih za njegov prvi film, Pervye na lune (2005), fiktivni dokumentarec o sovjetskem pristanku na Luni, s katerim naj bi Sovjeti že leta 1930 prehiteli ameriške rivale. Leta 2000 je na sloviti ruski filmski šoli VGIK dokončal še študij scenaristike. Režirati je začel, ko je že petnajst let vodil filmski studio v Sverdlovsku, v katerem je produciral več kot osemdeset filmov, nato pa leta 2005 ustanovil lastno produkcijsko hišo »29. fevralja«. Sledili so celovečerni filmi Železnaja doroga (2007), Nebesnye ženy lugovyh mari (2012), Tihe duše (Ovsjanki, 2010, predvajan na festivalu Kino Otok leta 2011) in Angeli revolucije, s katerimi se je Fedorčenko dodobra uveljavil kot eden najbolj izvirnih glasov sodobnega ruskega filma. Njegova dela so svojevrstne mešanice teatralične folklore, tragikomične lirike, naivnega teatra in magičnega realizma.
kritike
»Aleksej Fedorčenko je eden absolutno najbolj izvirnih avtorjev na ruskem filmskem zemljevidu tretjega tisočletja. Predvsem zato, ker z vsakim filmom na novo izumlja stil in žanr. V svoji filmografiji je dokumentarnemu filmu zoperstavil mokumentarec, krajinsko dramo preobrazil v panteistično komedijo (v tem smislu je film Nebesnye ženy lugovyh mari odgovor na Tihe duše). Že z izjemnim prvencem (mokumentarnim Pervye na lune) je povsem porušil konvencionalno narativno strukturo. V ‘narativnih’ celovečercih, ki so sledili, je šel mnogo dlje od preproste formacije skrajno osebne različice lirično-slikarskega filma: s poudarjanjem figurativnih vidikov je besedilo in njegove logične strukture potisnil na drugo mesto; s pomočjo podob evocira analogije, alegorije, metafore in nerealistična (samo v redkih primerih nadrealistična) popačenja. Gledalec se je primoran spoprijeti s konstelacijo pomenov in občutij, ki jih mora biti najprej zmožen zaznati, preden naj jih skuša razumeti. /…/ Tudi v najnovejšem filmu Angeli revolucije figuralnost podob ni sama sebi namen. Služi mu kot podaljšek refleksije o odnosu med človekom in naravo, za vzpostavljanje kontrasta med čarom tradicionalne kulture, pa naj bo ta resnična ali izmišljena, in nasiljem zgodovine (moči). In Fedorčenko se ponovno izkaže za enega redkih sodobnih cineastov, ki so zmožni vsakič znova iznajti svežo perspektivo.«
– Marco Müller, Filmski festival v Rimu
»Besede ‘posneto po resničnih dogodkih’ so pri ruskem filmarju Alekseju Fedorčenku precej manj trdno zagotovilo kot pri večini drugih režiserjev; redki avtorji so sposobni s takšno lahkoto in spretnostjo potvarjati folkloro. Zato s težavo iščemo natančno ločnico med dejstvom in domišljijo v filmu Angeli revolucije, izzivalno zamotani, a nedvomno presunljivi meditaciji o kazimski vstaji iz tridesetih let, v kateri so se avtohtona sibirska plemena dostojanstveno uprla sovjetski kulturni kolektivizaciji. Tako nastala tapiserija, ki prepleta topo politično retoriko z naivnim tradicionalnim teatrom in na skečih zasnovano skrajno satiro – film, ki je v enaki meri Sergej Paradžanov in Roy Andersson, in vendar je povsem samosvoj – se po baročni zgoščenosti, drznosti in najverjetneje razklanem odzivu občinstva kosa s filmom Nebesnye ženy lugovyh mari iz leta 2012.«
– Guy Lodge, Variety
»Ruski režiser Aleksej Fedorčenko se po dveh letih znova poda po stopinjah svojih filmov Tihe duše in Nebesnye ženy lugovyh mari v življenje etničnih manjšin svoje dežele s filmom Angeli revolucije, vizualno gostijo, ki uprizarja kulturni spopad skupine ruskih avantgardnih umetnikov s plemeni, ki jih skušajo privesti pod ideološko okrilje porajajoče se Sovjetske zveze zgodnjih tridesetih let. Tako kot film Nebesnye ženy lugovyh mari … so tudi Angeli revolucije polni komičnih momentov, saj Fedorčenkove šale na račun urbanega idealizma mladih revolucionarjev in njihovih absurdnih poskusov, da bi svojo verzijo modernosti prodali podeželskim skeptikom na robu tundre, ne poznajo meja. A medtem ko se obe strani zaman trudita, da bi vzpostavili kulturno premirje, prežema film odločilno zlovešča atmosfera. /…/ Čeprav bi lahko v Angelih videli zgolj nadaljevanje Fedorčenkove fascinacije z eksotičnimi plemeni ruskih zakotij, ima režiser tu morda v mislih še drugo ‘manjšino’: v teh mladih eksperimentatorjih iz tridesetih let lahko hitro prepoznamo izobčence; njihove umetniške vizije bodo (tako kot poganski plemenski rituali) kmalu nasilno zadušene, ko se bodo Stalinu njihove ideje zazdele nevarne.«
– Clarence Tsui, The Hollywood Reporter