Režiser, ki z družino sicer živi v Parizu, si je kar štiri leta prizadeval prepričati skupino skrajnih iranskih islamistov, da bi sprejeli povabilo v njegovo hišo in med podaljšanim vikendom razpravljali o viziji laične države, v kateri bi lahko sobivali tako pripadniki vseh ver kot ateisti. Gre za režiserjev poziv k strpnejšemu Iranu, ki bi se po njegovem mnenju moral oddaljiti od radikalnih idej islamske revolucije in sprejeti nekatere sodobne ideje, npr. pravico žensk do pojavljanja v javnosti brez čadorja, pravico do poslušanja vokalne glasbe, odpravo (spletne) cenzure ipd. Debata se močno zaplete že pri prvem vprašanju o čadorju; no, štirje antagonisti se kljub trdovratnemu zagovarjanju tradicije izkažejo za duhovite, iskrive in spretne sogovornike, ki znajo provocirati in nastavljati zvite pasti.
»Svojih filmov ne štejem za orožje. Ne uporabljam podob kot orodja za posredovanje svojega pogleda ali za povračilo. Filma ne vidim kot instrumenta za propagando, temveč za ustvarjanje konteksta, ki bi vzpostavilo vzajemno razumevanje in omogočilo dialog. Prostora, ki bi sovražne ljudi primoral, da se med seboj vidijo in slišijo, s čimer bi nekega dne razvili sposobnost za vzajemno strpnost. V tem pogledu dokumentarec ne prikazuje družbe, kakršna je. Sam po sebi je obljuba.«
– Mehran Tamadon