zgodba
Veliki zmagovalec letošnje podelitve oskarjev je črna komedija o hollywoodskem igralcu, ki je pred leti zaslovel z vlogo superjunaka, zdaj pa poskuša obuditi svojo kariero z ambiciozno broadwaysko predstavo. Film Alejandra G. Iñárrituja (Pasja ljubezen, Babilon, Ču do vi to) je dobitnik oskarja za najboljši film, režijo, scenarij in fotografijo.
kritike
»Del, ki bi hudomušno razkrivala tiste resnično globoke in skeleče travme sodobne filmske industrije, ob katerih pa se ta vseskozi dela, kakor da jih ne vidi, že kar nekaj časa ni bilo na spregled. /…/ v vseh pogledih izjemna, pravzaprav že kar virtuozna satira, ki pred gledalcem razgrne temno plat zvezdništva in industrije zabave. /…/ Zgodba /…/ je po svoje preprosta, a za budnega in pozornega gledalca hkrati tudi nadvse kompleksna stvaritev. Iñárritu v njej načne vse tiste teme – od negotovosti igralcev, njihovih osebnih razmerij, ki nanje povečini delujejo izrazito destruktivno, izgubljenih duš, pa vse do patološkega narcisizma in lakote po slavi –, o katerih se v sodobnem Hollywoodu naglas skorajda ne govori. Toda to še zdaleč ni njegov edini dosežek. Nemogoče je spregledati njegov izjemen čut za izbor in vodenje igralcev, saj se prav za vsakega izmed teh zdi /…/, da mu je naravnost idealno dodeljena vloga, zaradi česar iz nje ustvarjajo same presežke.«
– Denis Valič, Radio Ars
»Z izjemo dveh ali treh eksteriernih prizorov se skoraj ves film odigrava v gledališču, kljub temu pa daje tako vrtoglav vtis, kot da leti na birdmanovskih krilih. Res je bil direktor fotografije Emmanuel Lubezki, ki je posnel tudi vesoljsko Gravitacijo, toda v Birdmanu je ta vrtoglavi vtis bolj povezan z Iñárritujevo idejo, da bi ves film posnel v neprekinjenem posnetku. Podrobnejši ogled bi verjetno odkril, da je bila vendarle kdaj potrebna montaža, a četudi je bila, vse reze odnese osupljivi tok podob in besed, kratkih scen, nabitih z energijo, vselej na robu norosti in energetskega kratkega stika ali preskoka v drugo mentalno ali fizično stanje. Ampak zanimiv oziroma bistven je učinek, ki je prav edinstven, to je namreč nič manj kot fuzija filma in gledališča, fuzija, v kateri se film utopi v gledališču in gledališče v filmu.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Z Birdmanom se je Iñárritu prvič preizkusil na poligonu komičnega, a v svojem bistvu ostaja gledalcu težak in neizprosen sogovornik. /…/ Ta monoliten, fluiden film se odvije kot en sam dvourni jam session, meja med subjektivnim in objektivnim pa je tako načeta, da nikoli ni čisto jasno, kaj od videnega se dogaja samo na odru Rigganove zavesti in kaj tudi zares; nikoli ne moremo biti prepričani, da tisto, kar smo videli na platnu, niso le strahovi in projekcije njegovega jaza. Riggan je ujetnik svoje realnosti, svojega ega, njegov edini spremljevalec v tej zaporniški celici pa je gledalec.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Četrt stoletja po tistem, ko je Batman napovedal dobo hollywoodskih megauspešnic – praznih stripovskih podob, ustvarjenih, da bi začarale najstnike in prodajale izdelke –, se skesani Michael Keaton vrača v comebacku stoletja, sila vročekrvnem, uporno nekonvencionalnem Birdmanu /…/. V letu, prepolnem vase zaverovanih šovbiznis satir, poskrbi peti in najboljši celovečerec Alejandra G. Iñárrituja za deliričen smrtni udarec – zmagoslavje na vsaki ustvarjalni ravni, od izbora igralcev do izvedbe.«
– Peter Debruge, Variety
»/…/ hudomušno prevratniška, neznansko smešna intertekstualna psiho-odiseja, ki se ne le spretno poigrava s filmskimi konvencijami, pač pa jim pljune naravnost v obraz.«
– Adam Woodward, Little White Lies
»Birdman leti zelo, zelo visoko /…/. [Iñárritu] in njegov nepogrešljivi direktor fotografije Emmanuel Lubezki sta morala dati resnično vse od sebe, da sta ustvarila film, ki skuša – kot nekakšna daleč bolj zapletena in prefinjena različica tistega, kar je Alfred Hitchcock leta 1948 naredil v Vrvi (Rope) – pričarati iluzijo, da je bil narejen v enem samem posnetku.«
– Todd McCarthy, The Hollywood Reporter
»Birdman, mojstrovina na pripovedni in vizualni ravni, je hkrati velikanski izziv za igralsko ekipo. Michael Keaton, ki je za Tima Burtona nekoč interpretiral Batmana, temu briljantnemu, trpkemu in igrivemu filmu daje pridih metafilmskega; ta pa mu v zameno ponudi vlogo njegovega življenja.«
– Philippe Rouyer, Positif
»Noben pravi filmoljub si ne bi smel dovoliti, da ga zamudi.«
– Peter Travers, Rolling Stone