zgodba
Alain vodi uspešno založbo, pri kateri njegov prijatelj, boemski pisatelj Léonard, izdaja svoje romane. Alainova žena Séléna je zvezda priljubljene televizijske serije, Léonardova družica Valérie pa zagnana asistentka nekega politika. Alain kljub dolgoletnemu prijateljstvu zavrne Léonardov novi rokopis. Odnosi med paroma, bolj prepleteni, kot se zdi na prvi pogled, se kmalu še bolj zapletejo.
Film francoskega auteurja Olivierja Assayasa (Oblaki nad Sils Mario) je duhovita, pronicljiva in gostobesedna zgodba o seksu, lažeh in literaturi v hitro spreminjajočem se digitalnem svetu.
iz prve roke
»Tako kot vse tudi mene zelo zanima, kako digitalizacija spreminja naša življenja – bolje rečeno, kako se ves čas spreminja svet. V nekih drugih obdobjih je šlo za industrializacijo, parne stroje, telefon, letala in tako naprej. Danes gre za digitalizacijo. Spremembe, ki jih prinaša, postavljajo pod vprašaj prepričanja, zakoreninjena v naših najbolj dragocenih navadah, najpomembnejših vrednotah; vsi skušamo najti svoje stališče do tega, vsi smo zbegani. To je postalo tema filma. Narediti sem hotel lahkoten, živahen film; komedijo, ki bi se na sproščen način ukvarjala s sodobnim svetom. /…/ Če govorimo o filmu, se je največji del digitalne revolucije že zgodil. /…/ Spremenilo se je sámo bistvo medija, pa tudi način, na katerega gledamo filme. Svoje življenje sem posvetil filmu, ker imam rad veliko platno. Še vedno čutim njegovo magijo.«
– Olivier Assayas
portret avtorja
Olivier Assayas (1955, Pariz), sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja, se je v devetdesetih letih uveljavil kot eden ključnih avtorjev nove generacije francoskih filmskih režiserjev, katerega filmi so hkrati izrazito osebni in polni filmskih referenc. Njegov filmski talent so že na začetku osemdesetih odkrili člani uredništva znamenite francoske filmske revije Cahiers du Cinéma in ga povabili k sodelovanju. Za revijo je pisal in tam tudi urednikoval do leta 1986. Kot soscenarist je sodeloval pri filmih režiserja Andréja Téchinéja Rendez-Vous (z njim je v Franciji zaslovela Juliette Binoche) in Le Lieu du Crime, leta 1986 pa posnel prvenec Désordre. Mednarodno pozornost je vzbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jeana Vigoja za najboljši film francoskega mladega avtorja. Odtlej je bil prisoten tudi v našem filmskem prostoru s filmi Mrzla voda (L’Eau froide, 1994), Irma Vep (1996; posvetilo Louisu Feuilladu in prvo sodelovanje z zvezdnico hongkonškega filma Maggie Cheung), za katerega je prejel nagrado na festivalu v Rotterdamu, HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (HHH – Un portrait de Hou Hsiao-Hsien, 1997; portret največjega tajvanskega filmskega režiserja) in Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les Destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni spored filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe. Sledili so filmi Poletni čas (L’Heure d’été, 2008; družinska drama z Juliette Binoche), Carlos (2010; televizijska miniserija o vzponu in padcu zloglasnega ‘mednarodnega terorista’ in medijskega zvezdnika ‘Carlosa Šakala’), Nekaj je v zraku (Après mai, 2012; delno avtobiografski portret protikulture zgodnjih sedemdesetih, dobitnik nagrade za najboljši scenarij v Benetkah), Oblaki nad Sils Mario (Sils Maria, 2014; preplet resničnosti in fikcije, v katerem se soočijo ikona evropskega avtorskega filma Juliette Binoche ter hollywoodski zvezdnici Kristen Stewart in Chloë Grace Moretz) ter Osebna stilistka (Personal Shopper, 2016; nagrada za najboljšo režijo v Cannesu). Režiserjev zadnji film Dvojna življenja je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Benetkah.
Olivier Assayas je napisal vrsto knjig, med drugim: Hong-Kong Cinéma (1984, v soavtorstvu s Charlesom Tessonom), Conversation avec Bergman (1990, v soavtorstvu s Stigom Björkmanom), Éloge de Kenneth Anger (1999), spomine Une adolescence dans l’après-mai (2005) in zbirko esejev Présences (2009).
kritike
»Dvojna življenja je izvrstna komedija nravi in hkrati študija, ki se osredotoča na skupino Francozov in Francozinj srednjih let, pripadnikov srednjega razreda, ter na posledice, ki jih v njihovo življenje vnaša hiperpovezanost današnjega časa.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Ali ljudi še zanimajo knjige (predmeti)? Si želijo leposlovja ali pa morda nečesa, kar je bliže blogovskim spovedim in resničnostnim šovom? V deželi Prousta (na čigar delo ne moremo pomisliti, ne da bi se spomnili Marcelovega rokopisa, reproduciranega na naslovnicah številnih izdaj) so intermittences du coeur kompleksen, duhovit in spremenljiv čustveni teren, kamor Assayas začrta to bistveno vprašanje. /…/ To je obdobje post-resničnosti – briljantnega sarkazma, grenko-sladkih duhovitosti, zmerne ali strastne nejevere, premišljenega skepticizma. Kot je v Assayasovih delih pogosto, sta zadnji zrni avtentičnosti vztrajno minevanje časa ter način, kako se slepo predajamo svojim intimnim čustvom, čeprav so nestalna, podvržena vplivom, prehodna. Želja – ne njen objekt, ne njen prenos v knjižno obliko, ne njen elektronski zapis – je okno proti vse bolj odmaknjeni ‘resničnosti’.«
– Bérénice Reynaud, Senses of Cinema
»Občinstvo se bo razdelilo /…/ na tiste, ki se bodo vživeli v režiserjevo nežno satiro o buržoaznem belem intelektualnem mehurčku, ter tiste, ki jim bo šla na živce satirikova zelo očitna umeščenost v ta isti mehurček. Dejstvo, da Assayasova komedija govori tudi o tej nevarnosti – nezmožnosti ubežati tistemu, kar neki lik sijajno poimenuje ‘avtofikcija’ – bo obe strani samo še bolj prepričalo v svoj prav. /…/ Film ni zgolj parodija na klepetave francoske izobražence. Ena izmed njegovih odlik – pravzaprav številnih odlik – je, da eno ob drugo postavi satiro in intelektualno debato. Vprašanja, o katerih liki razpravljajo ob kosilu in večerji, na podpisovanjih knjig in v radijskih intervjujih, so pereča in vabijo k razmisleku. Ali splet in družabna omrežja ubijajo pismenost ali pa nas kot še nikoli doslej spodbujajo k branju, pisanju in razmišljanju o tem, kako se izražamo? Ali vstopamo v svet post-resničnosti, kjer predsodki in laži štejejo več kot prepričanja in preudarnost? Ali internetni algoritmi, ki nam vsiljujejo vsebine, prevzemajo vlogo kritikov, kakršen sem sam? Assayas le polagoma pusti scenariju, da razkrije svoj komični potencial. Plasti idej namreč preprede s prisrčnimi, inteligentnimi in seksi komičnimi elementi, ki pa nikoli ne gredo v škodo scenarija. /…/ Po resnejših premišljanjih o dvojnih življenjih v Oblakih nad Sils Mario in Osebni stilistki je plodoviti francoski režiser očitno začutil potrebo, da v svoj zadnji film vnese nekoliko lahkotnosti – in ta lahkotnost je nalezljiva. /…/ Juliette Binoche je v odlični formi, ravno tako iskrivo komična, kot je bila v Žarku v srcu /…/.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Film Dvojna življenja ni vdaja, pa tudi klic k orožju ne. To je zaskrbljen – a čudno pomirjujoč! – opomin, da je spremenljivost edina prava stalnica in da je plavati s tokom veliko lažje, kot plavati proti njemu. Tega nihče ne zna povedati bolje kot Assayas, pa čeprav je videti, kot da se sploh ne trudi.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Assayas je tak strokovnjak v pisanju, da te vse lahkotnejši ton ujame nepripravljenega. V enem hipu postavljaš pod vprašaj svoje mnenje o usodi knjižnic v digitalnih časih, že v naslednjem pa se na ves glas krohotaš opolzki anekdoti, povezani z Belim trakom Michaela Hanekeja.«
– Jay Weissberg, Variety
»/…/ ta čudovito klepetava nova komedija vzdržuje neustavljivo ploho besed, s čimer se umešča v veliko tradicijo gostobesednega francoskega filma, ki ga je Assayas že obiskal (najbolj znamenito v Poletnem času; 2008) in ki sega vsaj do Erica Rohmerja.«
– Justin Chang, LA Times
»V opisovanju konflikta med tiskanim in digitalnim Assayas sprejme premoč slednjega, hkrati pa zavrne malodušen ali apokaliptičen pogled. Film, ki je posnet v zrnatem 16-mm formatu in poudarja pomen debate kot načina, kako ostati povezan z resničnostjo, predstavlja dejanje upora proti kapitalističnemu imperativu, ki nas sili k vdaji.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound
»Izdaje, skoki čez plot, spletke … Pred kuliso digitalne revolucije se odvije ironičen vaudeville, ki ga Olivier Assayas snema kot triler.«
– Louis Guichard, Télérama