zgodba
Aydin je nekdanji igralec, ki vodi majhen hotel v odročni vasi v osrednji Anatoliji, v prostem času pa piše kolumno za lokalni časopis ter snuje knjigo o turškem gledališču. Z mlado ženo Nihal ima burno razmerje, nič bolj umirjeno pa ni življenje njegove nedavno ločene sestre Necle. Pozimi, ko turisti odidejo in pokrajino prekrije sneg, se hotel spremeni v zatočišče, a obenem prostor, ki prikliče na dan speče napetosti in zamere.
Za subtilno čehovsko značajsko študijo, postavljeno v slikovito kapadoško pokrajino, je velikan sodobnega avtorskega filma Nuri Bilge Ceylan prejel zlato palmo na festivalu v Cannesu.
iz prve roke
»O projektu sem razmišljal petnajst let. Navdihnile so me tri kratke zgodbe Čehova. Ne bom izdal, katere sem izbral, ker nočem usmerjati branja filma, a dobrim poznavalcem pisateljevega dela ne bo težko najti vira. /…/ V življenju podobne situacije doživljamo vsak dan in zdi se mi, kot bi bila zgodba napisana za Turčijo. Človek je človek, kamorkoli greš, a ne morem reči, da sem naredil film z neko specifično, jasno določeno temo. Rad snemam filme, ki jih lahko gledamo na različne načine in ki vzbujajo mešane občutke. Ljudje me včasih vprašajo, kako bi svoje filme povzel v enem samem stavku, vendar jim ne znam odgovoriti. /…/. Mislim, da se režiserjeva naloga razlikuje od novinarjeve. Res je sicer, da režiser lahko opravi novinarjevo delo, a menim, da mora predvsem nagovarjati gledalčevo dušo ter poskušati vnesti nekaj čustev. Če v gledalcu vzbudi malce sramu, pomeni, da je film na neki način uspel. Filme snemam, ker bi rad razumel človeško dušo. /…/ Sokrat je dejal, da je cilj filozofije spoznati samega sebe. Prav to je po mojem mnenju tudi cilj filma. Rad bi bolje spoznal samega sebe, ublažil svojo življenjsko bolečino. Na potovanjih srečaš različne ljudi, spoznaš različne načine življenja, in to ti da misliti. Sam sebi postavljaš težka vprašanja. Filme snemam, ker bi rad razumel, kaj pomeni biti človek. /…/ Malo me je bilo strah snemati v Kapadokiji, saj gre za čudovito regijo, lepšo, kot bi si želel, a upam, da njenih lepot nisem preveč izpostavljal.«
– Nuri Bilge Ceylan, režiser in soscenarist
portret avtorja
Nuri Bilge Ceylan (1959, Istanbul) sodi med najpomembnejša imena sodobnega avtorskega filma. Njegov prvi film Zapredek (Koza) se je leta 1995 kot prvi turški kratkometražec uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu. Sledila je t. i. ‘podeželska trilogija’: celovečerni filmi Mestece (Kasaba, 1997), Majski oblaki (Mayıs Sıkıntısı, 1999) ter Oddaljen (Uzak, 2003). Pod vse tri se Ceylan ni podpisal le kot scenarist in režiser, pač pa tudi kot direktor fotografije, oblikovalec zvoka, producent in montažer. Celovečerec Oddaljen je leta 2003 prejel veliko nagrado v Cannesu in kasneje postal najbolj nagrajevan film v zgodovini turške kinematografije. V Cannesu so bila nagrajena tudi vsa njegova naslednja dela: Podnebje (İklimler) je leta 2006 osvojilo nagrado FIPRESCI, Tri opice (Üç Maymun) dve leti kasneje nagrado za najboljšo režijo, film Bilo je nekoč v Anatoliji (Bir Zamanlar Anadolu’da) pa veliko nagrado leta 2011. Zimsko spanje je Ceylanov sedmi celovečerec. http://www.nuribilgeceylan.com/
kritike
»/…/ v Cannesu [je] zmagal Nuri Bilge Ceylan, turški režiser, ki je za favorita veljal od trenutka, ko se je v torek zjutraj odvrtela projekcija Zimskega spanja, njegovega sedmega filma, s katerim je zacementiral svoj status enega vodilnih svetovnih cineastov. V tem trenutku Ceylan uživa enako vsesplošno odobravanje, kot sta ga bila koncem devetdesetih let deležna denimo Abbas Kiarostami in malce kasneje Michael Haneke. To ni le status kakovostnega avtorja, ki serijsko proizvaja odlične filme, to je nekaj več – kubrickovski status avtorja, čigar dela iščejo nove poti in vsakič znova presenečajo. Ceylan se je bil sposoben v pravem trenutku distancirati od dobro učvrščene in prepoznavne meditativne poetičnosti, ki bi jo v nasprotnem marsikdo utegnil označiti za dolgovezni manierizem, ter posneti dialoško nabit film na temo družinske dinamike, ateizma, etičnih imperativov in še več; povedano drugače, izginili sta dvoumnost oziroma izmuzljiva metaforičnost njegovih (oziroma junakovih) nazorov – v Zimskem spanju prevladujejo jasno artikulirani pogledi na svet.«
– Simon Popek, Dnevnik
»/…/ Novi film turškega auteurja Nurija Bilgeja Ceylana je očarljiva, meditativna komorna drama o lastniku hotela v malem mestecu, čigar kulturne pretenzije in domišljavo samozadovoljstvo se usodno zamajejo med neko dogodkov polno zimo. Ceylan si je že prislužil sloves enega najbolj inovativnih in dovršenih režiserjev zgodnjega 21. stoletja. Zimsko spanje, dobitnik prestižne zlate palme na letošnjem festivalu v Cannesu, je čudovito dopolnilo k njegovi rastoči filmografiji. Ceylan je po uspehu filma Bilo je nekoč v Anatoliji ustvaril večplastno delo, ki se v marsikaterem pogledu razlikuje od svojega predhodnika. /…/ Z odločnim, prodornim pogledom, podobnim tistemu, ki ga je v svoje komorne drame vnesel Ingmar Bergman, je Ceylan zarezal v domišljavo samopodobo človeka, ki sam sebe postavlja nad banalnost vsakdana, a se mora nazadnje soočiti s tem, kdo in kaj v resnici je. /…/ Zimsko spanje je fascinanten in hipnotičen film, ki gledalca ne izpusti iz svojega prijema.«
– Piers Handling, Filmski festival v Torontu
»Nuri Bilge Ceylan je z Zimskim spanjem dosegel vrhunec svojih moči. Gre za globoko prevzemajoč in osupljivo lep magnum opus, ki si nedvomno zasluži naslov najmanj dolgočasnega 196-minutnega filma vseh časov. Ceylan je sublimni drami Bilo je nekoč v Anatoliji sledil s prav tako samozavestno, a znatno dostopnejšo študijo značajev, ki se potopi v vsakdanje življenje nekdanjega igralca v srednjih letih, zdaj dobro situiranega lastnika hotela, in ustvari večplastno študijo človeške krhkosti, katere moralne implikacije odmevajo daleč onkraj odmaknjenega turškega prizorišča. /…/ Čeprav se na papirju vse to morda sliši dolgočasno, bo film navdušil tiste obiskovalce kinematografov, ki cenijo vse redkejši spektakel živo zasnovanih, lepo zaokroženih likov, pogrezajočih se v čustveno močvirje svojih razmerij. Že res, da Aydin in Nihal govorita v hitri turščini, a gledalci z vseh koncev sveta bodo razumeli razvneto govorico čustvenih bitk, neizprosnih verbalnih spopadov, in čisto mogoče je, da se bodo v prizorih z grozo prepoznali. /…/ Nobeno presenečenje ni, da je snemalec Gökhan Tiryaki, režiserjev redni sodelavec, ustvaril še eno zakladnico čudovitih widescreen podob, pri čemer je še posebej izkoristil kapadoško pokrajino, medtem ko jo beli sneg. A kljub vsem čudesom regije – skrivnostnim jamskim formacijam, zgradbam, vklesanim neposredno v kamen, divjim konjem, ki svobodno galopirajo naokrog – je morda največji vizualni dosežek Zimskega spanja lepota, ki jo najde v brazdah in konturah čudovito ekspresivnih obrazov igralcev in ki jo ves čas poudarja natančna, brezšivna montaža. Dolgi srednji del filma bo vsaj nekatere izmed gledalcev spomnil na Prizore iz zakonskega življenja in res lahko najdemo nekaj Bergmanovega mojstrstva v poudarjeni intenzivnosti in tankočutnosti, s katero Ceylan proučuje svoje like – kot bi ga vsak njihov izraz in vsaka njihova beseda popolnoma uročila.«
– Justin Chang, Variety
»Zimsko spanje v spomin prikliče Čehova, Dostojevskega, Shakespearja in Voltaira – in si povsem zasluži mesto v njihovi elitni družbi.«
– Scott Foundas
»[Ceylan] več kot upraviči mamutsko dolžino in spretno povleče gledalca v svoje klavstrofobično komorno delo.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»Zimsko spanje tako na čustveni kot vizualni ravni prekaša vsa dela v Ceylanovi že tako ambiciozni filmografiji. /…/ V bistvu gre za skrbno uprizorjeno komorno dramo, premišljeno tempirano in skorajda mučno v svoji podrobni diagnozi patriarhalne infrastrukture. /…/ Ceylan nadaljuje s ponotranjanjem filmskih vplivov: metafizična preiskovanja in čut za opazovanje v njegovih referencah na Michelangela Antonionija in Abbasa Kiarostamija v Nekoč je bilo v Anatoliji tu zamenja bolj izrazito čustvena in modulirana mizanscena, ki spominja na Terencea Daviesa in zlasti Ingmarja Bergmana (celo Bilginerjeva brada neizogibno prikliče v spomin topli, postarani obraz Erlanda Josephsona – namerno ali ne ena številnih vzporednic s Prizori iz zakonskega življenja).«
– Jordan Cronk, Cinema Scope
»/…/ eden bolj navdušujočih filmskih dosežkov letošnjega leta. Vsak festival in umetniški kinematograf, ki da kaj nase, ga bo brez dvoma uvrstil v svoj program, a če pogledamo onkraj nalepke ‘mojstrovina’, bomo odkrili globoko občuten, prepričljiv komentar turške družbe, s katerim se bodo identificirali gledalci po vsem svetu. /…/ Ceylanovi igralci nastopijo s takšno natančnostjo in občutkom, da bi jim zaploskal celo Bergman. Direktor fotografije Gökhan Tiryaki na čudovit način zabeleži tiho moč njihovih nastopov, edinstvena kapadoška pokrajina, ki jo je režiser izbral za prizorišče /…/, pa jemlje dih.«
– Dan Fainaru, Screen Daily
»S poglobljenim raziskovanjem prevar, konfliktov in odtenkov človeških čustev Nuri Bilge Ceylan ustvari zanimivo sliko družbenih razredov (bogati, služabniki, učitelji, revni), temo, ki ga še posebej zanima in ki jo tokrat začini s ščepcem humorja.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa
»Sijajno odigran, napisan in posnet – Ceylanov dobitnik zlate palme je pronicljiv, intimen ep o moških slabostih in zakonskih napetostih. /…/ Izjemni film Nurija Bilgeja Ceylana spoji drzno digresivno in razširjeno pripovedno strukturo (ki je zaznamovala že film Bilo je nekoč v Anatoliji) z mučno intimnostjo in grenko ostrino Bergmanovih komornih del. /…/ Ceylan že dolgo slovi kot pronicljiv in nenavadno odkritosrčen opazovalec moške psihe. Njegova prodorna analiza Aydinove apatije, samoprevare in pasivne agresije je razsvetljujoča, duhovita in zelo čehovska. A Ceylan od sebe (in nas) zahteva še več: z več dialoga kot doslej ter s tako spretnim manevriranjem zakonskih, družinskih in drugih napetosti, da prijetno osvetljeni interjerji postanejo skoraj klavstrofobični, nas vodi skozi dolgo, hladno noč duha proti razkritju, ki je prav tako razveseljivo nejasno, kot je globoko ganljivo. Zadržano, a obenem sočutno delo – filmska stvaritev najvišjega reda.«
– Geoff Andrew, BFI
»Turško Zimsko spanje, dobitnik zlate palme, je epos o zimi, ki ji sledi zima. Epos o vojni spolov in banalnosti patriarhalnega zla. /../ Če hočete videti, kako patriarhat odnose med moškimi in ženskami spreminja v ekonomijo, zatemnjeni teater izkoriščanja in poniževanja, si poglejte tale filmos, remiks Bergmana in Čehova, ki namiguje, da si je moške izmislil patriarhat in da bi brez njega izgledali le še kot eks igralci. Zlo izgine le, če mu pustiš, da se zgodi.« ZELO ZA –
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Ceylan si je za svojo študijo človeškega značaja in širše turške družbe, h kateri so ga navdihnila dela ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, vzel čas in posnel brezčasen ter občudovanja vreden film, ki se odvije pred nami veliko hitreje, kot pa bi to glede na njegovo (že kar malce predrzno) dolžino pričakovali./…/ Letošnji prejemnik zlate palme je čudovito posnet, tankočuten in večplasten film z močnim intelektualnim nabojem, ki ga je nemogoče ne občudovati.«
– Klemen Černe, Siol.net
»Ceylanov prepoznavni filmski slog morda ni za vsakogar, in Zimsko spanje je še manj ‘na prvo žogo’ dostopna izkušnja od nekonvencionalnega filma ceste Bilo je nekoč v Anatoliji ali od melanholičnega minimalizma drame Uzak. A pred nami je monumentalno delo, vredno shakespearjanskih referenc, ki se jih poslužuje, in obenem filmska analogija literarnemu svetu Čehova, ki je Ceylanu in njegovi ženi Ebru (skupaj sta podpisana pod scenarij) služil tudi kot oporna točka za zgodbo. Njun ep pred gledalca postavlja vprašanja o tem, na robu kakšnega prepada se znajde posameznik, ki svojo človečnost potisne v zimsko spanje, ter mu na koncu odvisno od interpretacije pusti tudi priprta vrata za katarzo in odrešenje. Brez izjeme tisti film leta 2014, ki gledalca z močjo svoje naracije najbolj potegne vase, ki najbolj dokončno zabriše meje med ‘občinstvom’ in ‘zgodbo’. Kljub nezanemarljivi dolžini vreden večkratnega ogleda.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Tiha mojstrovina.«
– Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO