»Razmerje med spomini in domišljijo je skrivnostno področje. Spominjam se besed Ingmarja Bergmana, ki je dejal, da v svojih filmih ni iskal resnice, ampak življenje.«
– John Boorman
kritike
»Nekateri /…/ kritiki so delu očitali, da gre za ‘vojaško komedijo’, a moč Boormanovega filma je ravno v tem, da nas spomni, kaj ‘vojaška komedija’ pravzaprav je: spektakel zobnikov, ki se vzdignejo proti stroju. /…/ V enem izmed vrhuncev filma Bill in Ophelia gledata Kurosawov film V gozdu (Rashomon). Njega osupne tehnika pripovedovanja ene same zgodbe s treh različnih stališč, ona pa vidi bistvo v tem, da je bila v vseh treh različicah ženska posiljena. Tako kot Kurosawa je tudi Boorman virtuoz in humanist. Medtem ko mlajši režiserji dokazujejo svoj talent tako, da razgrnejo cele zgodbe, kot bi bile narejene v enem samem posnetku, pa naredi Boorman – s še večjo lahkotnostjo – nekaj bolj navdušujočega: uporabi vsako orodje, ki mu je kot režiserju na voljo, da bi občinstvo popeljal v notranjost vseh svojih likov. Film Za kraljico in domovino se konča z bližnjim posnetkom Billove /…/ kamere. Ko Bill skoči v vodo, da bi se združil s svojo povojno ljubeznijo, kamera teče naprej. Čeprav gre za realistično mešanico komedije in drame, ostaja Boorman eden zadnjih velikih filmskih mistikov, ki verjame, da kamera ustvari večne trenutke celo takrat, ko režiser ne gleda.«
– Michael Sragow, Film Comment
»Domišljija je v Boormanovih filmih od nekdaj igrala odločilno vlogo, a je tokrat (tako kot v Upanju in slavi) še posebej presunljiva, saj nosi težo živete izkušnje. Pred seboj imamo 82-letnega režiserja, ki se neusmiljeno zazre vase z varljivo šaljive perspektive. V filmu ni trenutka, v katerem gledalec ne bi užival. /…/ Zadnji prizori so med najbolj ganljivimi, kar jih je Boorman kdaj posnel, to pa zato, ker se zdi, kot bi velik umetnik jemal slovo – ne le od svoje mladosti, ampak tudi od vseh vzponov, padcev in tistih trenutkov vmes, ki so sledili.«
– Keith Uhlich, The L Magazine
»S svojo ohlapno spleteno pripovedjo ima film vse prej kot konvencionalno strukturo, a po zaslugi Boormanovega neprekosljivega daru – tako za pripovedovanje zgodb kot za režijo – gledalca od začetka do konca vsrka vase. Delo bi resnično lahko služilo kot učna ura, kako narediti zanimive celo najmanjše vloge ter kako posneti prizore na kar najbolj ekspresiven, eleganten in varčen način. V Boormanovem slogu ni nič nastopaškega. V primerjavi s filmi Point Blank, Excalibur – meč kralja Arthurja, Zardoz in ostalimi njegovimi deli je stil tokrat čudovito zadržan – znamenje mojstra, ki mu ni treba ničesar dokazovati.«
– Godfrey Cheshire, RogerEbert.com
»Film se mi je zdel globoko ganljiv, morda zato, ker sta v ljubeči poustvaritvi povojne Anglije in namigih o deželi na pragu novega obdobja Boormanova nostalgija in blagi občutek izgube tako odkrita in iskrena, njegovi filmi pa še vedno tako polni življenja.«
– Gavin Smith, Film Comment