Luka po odhodu iz mladinskega doma vstopa v novo življenjsko obdobje. Potem ko ga je mama zapustila, je bil dom njegovo edino zatočišče, vendar mora zdaj, ko je postal polnoleten, poskrbeti sam zase. Najame sobico pri precej vsiljivi gospe in se zaposli v tovarni mesnih izdelkov. Tam spozna prikupno Ajdo, v katero se zaljubi. Toda preteklost in spomini na otroštvo mu ne dajo miru; želi izvedeti, kje je pokopan njegov oče. Svojo skrivnost pa ima tudi 21 Ajda. Medtem ko išče odgovore iz preteklosti, odkrije pretresljivo družinsko skrivnost. Edino uteho najde v ljubezni do Ajde, ona pa pred njim skriva svoje prave občutke in vzroke svojih težav.
Zapelji me je zgodba o mladih ljudeh, ki sta prepuščena sama sebi, edino zavetje pa najdeta drug v drugem, vendar ju življenje pogosto vleče na nasprotne strani.
o avtorju
Marko Šantić je v času študija na AGRFT posnel dva kratka igrana filma Srečno pot Nedim in Luknja, oba sta bila prikazana na številnih svetovnih filmskih festivalih in bila večkrat nagrajena. Srečno pot Nedim je bil nominiran za nagrado Evropske filmske akademije, prejel je glavno nagrado za kratki film na Sarajevskem filmskem festivalu, glavno študentsko nagrado na Tribeca film festivalu in nagrado za debitanta na Dnevih hrvaškega filma. Za film Luknja je na Sarajevskem filmskem festivalu dobil posebno priznanje žirije ter zmagal na festivalu evropskih filmskih šol v Bologni v kategoriji kratkega filma. Leta 2009 je posnel kratki film Nič osebnega in zanj na Dnevih hrvaškega filma leta 2010 prejel nagrado za najboljšo režijo. Film Zapelji me je njegov celovečerni prvenec, za katerega je leta 2013 na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljšo režijo.
iz prve roke
»Včasih je težko vzeti usodo v svoje roke in mladim se danes res pogosto očita, da so preveč
pasivni. So pa tudi takšni, ki so zelo aktivni. Take junake sem hotel v svojem filmu. Zdelo se mi
je, da takšni tudi bolj pritegnejo gledalca in ga povlečejo v zgodbo.«
– Marko Šantić, režiser
kritike
»Celovečerni prvenec zapelje z dihajočo realistično reprezentacijo odraščanja v disfunkcionalnih družinah /…/ ne nazadnje izrisujoč tudi portret neke generacije – generacije, ki so jo tisti, ki bi morali zanjo poskrbeti, pustili na cedilu.«
– Nina Cvar, Ekran
»Mladi Marko Šantić, ki je stroko očaral že z enim svojih prvih študentskih filmov, Srečno pot Nedim iz leta 2006 (osvojil je srce Sarajeva), kmalu zatem pa še z Luknjo (najboljši študentski film v Bologni leta 2007), je s svojim celovečernim igranim prvencem ustvaril presenetljivo zrelo in zahtevno delo. Zapelji me namreč odkrito in pogumno spregovori o problematiki tistih mladih, ki prihajajo iz uničenega ali disfunkcionalnega družinskega okolja /…/. Pri tem pa kritično ošvrkne še številne druge anomalije v sodobni slovenski družbi.«
– Denis Valič in Špela Barlič, Pogledi