zgodba
Fiktivna različica razvpitega spolnega škandala francoskega finančnega mogotca Dominiqua Strauss-Kahna z Gérardom Depardieujem v glavni vlogi. Režiser Abel Ferrara (Pokvarjeni poročnik, Kralj New Yorka, Pasolini) je film opisal kot »mešanico med dokumentarcem in haiku poezijo« ter dodal: »Z Gérardom se nisva pogovarjala o Strauss-Kahnu, ampak o kralju Learu, o epskih razsežnostih, o likih, o filmih, o grški tragediji …«
kritike
»In vi ste mislili, da je pravi volk z Wall Streeta Jordan Belfort, ki ga je igral Leonardo DiCaprio! Ne, ni. Spoznajte Georgea Devereauxa (Gérard Depardieu), pravega volka z Wall Streeta. /…/ Film Dobrodošli v New Yorku je reimaginacija ‘zadeve DSK’, toda to, da so liki fiktivni, je samemu filmu le v plus, saj si Abel Ferrara, kralj New Yorka, ki ni bil nikoli tako inhibiran kot Martin Scorsese, s to fiktivnostjo poveča manevrski prostor – lahko je kreativnejši in subverzivnejši, kot bi bil, če bi bilo Devereauxu ime DSK /…/. Film, šekspirjanski go-go karneval, namiguje: ko seksa nekdo, ki ima tako obsceno in tako ekscesno finančno moč, kot jo ima Devereaux, potem ne gre za seks, ampak za posilstvo – konsenzualno posilstvo. In izraz ‘konsenzualno posilstvo’ najlepše opiše porno odnos med ljudstvom in finančnimi elitami, pa tudi sodobni svet, v katerem, kot dahne Devereaux, ‘noče biti nihče rešen’. In ja, ko ga potem vlačijo skozi ameriški pravni sistem, veste, da se bo izmazal in da bodo posledice njegovih dejanj – njegovega predatorstva – podružbljene.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»V filmu se oproščeni spolni perverznež in posiljevalec imenuje Devereaux, Depardieu pa ga je odigral tako doživeto, da gre človeku na smeh. Ferrarin film je kljub mnogim karikiranim detajlom resno delo; začne se kot stripovsko pretirana ilustracija dekadence in sprijenosti poslovnega sveta, kjer ne veš, ali Devereaux vodi poslovni sestanek ali orgijo, toda nadaljevanje pripravi dve presenečenji: prizori finančnikove aretacije in preliminarne preiskave so mala bravura v prikazu policijske proceduralnosti, medtem ko sklepni del prikaže osebni pekel junaka in njegovo nezmožnost soočenja z realnostjo okrog sebe.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Nesrečne pustolovščine, s katerimi si je bivši šef IMF (in potencialni francoski predsedniški kandidat) Dominique Strauss-Kahn zapravil kariero, so filtrirane skozi edinstveno surovo perspektivo režiserja Abela Ferrare. Dobrodošli v New Yorku je direktna in silovita provokacija, ki se začne kot nekakšna tabloidna melodrama in se postopoma razvije v vznemirjujočo študijo zasvojenosti, narcisizma in kapitalističnih privilegijev. /…/ Depardieu je izjemen /…/.«
– Scott Foundas, Variety
»/…/ režiser Abel Ferrara in zvezdnik Gérard Depardieu ponudita pikantno in na trenutke izjemno smešno uprizoritev incidenta, ki sprva hodi po meji med performansom in soft-core pornografijo, potem pa se spremeni v avtobiografijo, v kateri se igralec in lik spojita v eno samo masivno telo.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Ferrara je iz škandala ustvaril divjo, opolzko pantomimo; film, ki je tako brezsramen in predrzen, da je bilo iz canskega občinstva slišati vzklike osuplosti. Tudi sam sem vso stvar gledal s čeljustjo do tal.«
– Xan Brooks, The Guardian
»To ni snov za imenitno biografijo ali politično dramo. To je umazana, čudna zadeva – kot nalašč za Ferraro, čigar dela pogosto nihajo med umetnostjo in eksploatacijo, med tesnobnostjo in opolzkostjo.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Z Depardieujevim silovito telesnim nastopom v svojem jedru doseže Dobrodošli v New Yorku stopnjo intimnosti, ki je redka za filme o javnih figurah.«
– Scott Tobias, The Dissolve
»Ferrara se izogne karnevalu preobilja iz Volka z Wall Streeta in ustvari nelagodno vizijo, ki se odvije v treh preciznih dejanjih; to je nietzschejanska digitalna srhljivka, izganjanje nacionalnih demonov in mračna procesija ponižnosti. Z Devereauxom, ki ga briljantno odigra veteran Gérard Depardieu, nam režiser ponudi pošastno popačenega kralja Leara za 21. stoletje.«
– Craig William, CineVue
»Močno delo. /…/ Spominja me na Warholove filme.«
– Bernardo Bertolucci