zgodba
Atene, 1962. Karizmatični Chester MacFarland in njegova privlačna žena Colette preživljata počitnice v Atenah. Med obiskom Akropole jima pot prekriža grško govoreči Američan Rydal, ki pod krinko vodiča slepari mlade turistke. Ko par mladega prevaranta povabi na večerjo, Rydal, očaran nad prelepo Colette in premožnim ter prefinjenim Chesterjem, povabilo brez oklevanja sprejme. Toda zakonca MacFarland nista tisto, za kar se izdajata, in trojica se kmalu znajde na begu, od Aten prek Krete do zakotnih ulic Istanbula.
Režijski prvenec scenarista filma Vozi! z Viggom Mortensenom, Kirsten Dunst in Oscarjem Isaacom (Llewyn Davis) v glavnih vlogah je klasično eleganten psihološki triler, prežet s hitchcockovskim suspenzom in bolj polnokrven od literarnega izvirnika, istoimenskega romana Patricie Highsmith (Tujca na vlaku, Nadarjeni gospod Ripley).
iz prve roke
»Knjigo Patricie Highsmith sem prvič prebral pred več kot 20 leti. Zgodba je bila precej ohlapna, mestoma nedosledna, pogosto nelogična, a nekako mi je skupaj s svojimi liki, polnimi hib, zlezla pod kožo in nikoli več odšla. To je edina priredba, za katero sem čutil, da jo moram režirati sam, zlasti zato, ker toliko čustvenih protislovij in pomanjkljivosti teh likov odkrivam pri sebi. Highsmithova ima neverjetno zmožnost razkrivanja tistih plati človeka, ki bi jih večina od nas raje zatajila. Zlasti nizkotnost nekaterih človeških čustev in vedenj. Njeni liki so lažnivci, prevaranti, pijanci; brez vsakršnega razloga postanejo ljubosumni, paranoični in pogosto neumni. A prav te hibe in protislovja jih delajo tako boleče človeške in dostopne. Filmi pogosto prikazujejo mračno plat človeške narave, le redko pa tisto šibko. To me je fasciniralo pri knjigi.
Na začetku filma Rydal govori o tem, kako ‘kruto se bogovi šalijo z ljudmi’. Vsi trije glavni liki so na milost in nemilost prepuščeni bogovom, vendar so v svojem kljubovanju usodi hkrati uporniški. Kot režiser sem jim bil globoko predan. Namesto da bi jih seciral pod drobnogledom, sem si želel biti sokriv za njihove napake, sočustvovati z njihovimi čustvenimi in etičnimi dilemami, deliti njihov strah in bolečino.
Prav tako tudi nisem hotel ustvariti nekakšne razglednice Grčije in Turčije 60-ih let, pač pa prikazati svet, ki bi odražal njihovo psihološko stanje duha in sestop v nekakšno osebno podzemlje.
Kljub vsem svojim napakam so ti liki zame na svoj način junaški. Življenje se je zarotilo proti njim, odločeno, da jih premaga, a prav premagani šele dosežejo dostojanstvo in človeškost. To je njihov krik upora zoper bogove.«
– Hossein Amini, režiser in scenarist
portret avtorja
Hossein Amini, rojen v Iranu, živeč v Veliki Britaniji, deluje kot scenarist od začetka devetdesetih let. Za svoje scenarije, ki povečini nastajajo kot adaptacije knjižnih predlog, je prejel vrsto nagrad in nominacij. Leta 1998 mu je nominacijo za oskarja in nagrado BAFTA prinesel scenarij za Let bele golobice (Wings of a Dove), posnet po istoimenski klasiki Henryja Jamesa. Roman Thomasa Hardyja je priredil za drugi celovečerni film Michaela Winterbottoma Temno srce (Jude, 1996), najboljši britanski film na festivalu v Edinburgu. Med njegovimi sta še filma Štiri peresa (The Four Feathers, 2002), adaptacija priljubljenega pustolovskega romana britanskega pisatelja A. E. W. Masona, in Strel smrti (Killshot, 2008), posnet po istoimenski kriminalki Elmorja Leonarda. Leta 2011 je Amini spisal scenarij za film Vozi! (Drive), takojšnji kult danskega režiserja Nicolasa Windinga Refna z Ryanom Goslingom in Carey Mulligan v glavnih vlogah. Kot soscenarist je leto kasneje podpisal še fantazijsko pustolovščino Sneguljčica in lovec (Snow White and the Huntsman). Film Dva obraza januarja je Aminijev režijski prvenec.
kritike
»Amini je tradicionalist, kar je razvidno že iz njegovega scenarističnega dela; ne poskuša ustvarjati ne kinetičnega trilerja ne spektakularnih pregonov, raje sledi spolnim in ekonomskim nagonom protagonistov. Predvsem pa ohranja kanček transkontinentalnega šarma in romantike, značilne za evropski žanr 60. let.«
– Simon Popek, Ekran
»Scenarist filma Vozi! v omamnem filmu suspenza, ki se odvrti na evropskem jugu, spretno spaja značilne poteze Hitchcocka in Highsmithove /…/ Le kako bi si lahko Turčijo in Grčijo ogledali bolje kot v družbi teh privlačnih zločincev na begu pred lokalnimi oblastmi? /…/ Amini, znan zlasti kot avtor adaptacij Let bele golobice in Vozi!, polnih podteksta in implicitnih pomenov, blesti v podajanju neznatnih in neizgovorjenih napetosti med liki. Za svoj režijski prvenec je izbral skrajno tvegan primerek in ga uprizoril z osupljivo samozavestjo.«
– Peter Debruge, Variety
»Britansko-iranski Amini v svoji prvi ekskurziji za kamero izkazuje izjemno sposobnost za delo z igralci in razumevanje tega, kako lahko ti z vso polnostjo oživijo literarne like. Njegov scenarij preveva močnejši občutek naturalizma in dialogi so manj skopi kot pri Highsmithovi. /…/ Mortensenov Chester, eleganten, dokler ga ne stisnejo v kot, je večplasten lik s širokim moralnim razponom, ki seže od pokvarjenega goljufa do moža, zmožnega pokore. Nenehno pijan, poten pod svojim slamnatim klobukom in priklenjen na kovček, poln dragocenosti, se nasproti Rydalovemu ničevemu prevarantu kaže kot ostudna, a človeška figura. Toda kot pravi Chester, samo vprašanje časa je, kdaj bo mladenič postal prav takšen kot on. /…/ Španski skladatelj Alberto Iglesia je podpisal očarljivo glasbeno podlago, ki zgodbo ponese skozi njene počasnejše trenutke …, medtem ko direktor fotografije Marcel Zyskind celo v teh mrtvih prizorih tako magično izrabi svetlobo in snemalne lokacije, da imate resnično ves čas kaj gledati.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Elegantno privlačen kostumski triler, skrajno precizen in prefinjen film. Takšen je režijski prvenec Hosseina Aminija, britansko-iranskega scenarista, bržkone najbolj znanega po paru izvrstnih adaptacij: scenariju filma Let bele golobice, ki mu je prinesel nominacijo za oskarja, in nedavno po konciznem jedru, ki tvori film Vozi! Nicolasa Windinga Refna (2011). Njegov scenaristični talent je še zlasti očiten v tokratni partiji remija za tri, ki je premišljena do potankosti in ne izgublja besed. Toda užitek jo je tudi gledati in poslušati, saj prikliče v spomin cel kup tistih staromodnih, klasičnih filmskih vrlin in nas razkošno, a z vso napetostjo zabava.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Da se je scenarist Hossein Amini odločil postati režiser, gre zasluga spregledanemu romanu Patricie Highsmith, njenemu devetemu iz leta 1964. In Amini vsekakor ve, kaj počne. Vsak ljubitelj Hitchcockove ekranizacije Tujca na vlaku, Clémentovega V zenitu sonca, Nadarjenega gospoda Ripleyja Anthonyja Minghelle (ali katerekoli druge izmed približno dveh ducatov adaptacij romanov Patricie Highsmith) bo nadvse užival v tem atmosferskem trilerju prevar, ki temelji na likih, a ne skopari z napetostjo, nepričakovanimi zasuki in večno priljubljenim ter vse bolj brezupnim pregonom. /…/ Po prebojni vlogi v filmu Llewyn Davis Isaac znova navdušuje s svojo prezenco in sposobnostjo odigrati lik prikupnega negativca. Mortensen blesti kot prevarant, ki se oklepa svoje krinke še takrat, ko nezadržno tone. Amini trdno vlije te psihološke temelje (za razliko od Highsmithove posveti veliko več pozornosti liku Colette, ki s pomočjo scenarija in inteligentne igre Kirsten Dunst iz nepomembne ženske, ujete v ljubezenski trikotnik, preraste v kompleksno, sočutje zbujajočo ujetnico nesrečnih okoliščin) in poskrbi, da napetost neprestano narašča. Druga polovica filma tako kar utripa v stopnjevanju nesreč in nespametnih odločitev, vse hitrejšem tempu in vse bolj mračni atmosferi. /…/ Izvrsten režijski prvenec inteligentnega in načitanega scenarista ponuja tako prvovrstno značajsko dramo kot skrajno vznemirljiv suspenz.«
– Angie Errigo, Empire
»Dva obraza januarja – magari Dva obraza Janusa, če smo že ravno pri različnih obrazih iste reči, je romantični film noir, v katerem bi vsi radi začeli znova, a jih njihova razredna “usoda” stalno izdaja in vleče nazaj, in atmosferski ubežni blues, ki izgleda tako, kot bi imel Hitchcock v Grčiji za prevajalca Antonionija.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Romani Patricie Highsmith so temačni trilerji, polni človeških hib in prevar, za katere nikoli ni jasno, ali bodo uspele ali udarile nazaj po prevarantu. Ne glede na to, kako neodložljive so njene knjige, so po njih posneti filmi dobri zgolj, kadar se jih lotijo odlični režiserji. In Hossein Amini, scenarist uspešnic, kot je Vozi!, s svojim režijskim prvencem prikaže izjemno obvladovanje filma, od zgodbe do podobe. Trojica vrhunskih glavnih igralcev seveda ne razočara in prepričljivo potegne gledalca v vse bolj napeto spletko goljufij, pretvarjanj in nezaupanja, subtilno podprto s psihoanalitičnimi travmami.«
– Igor Harb, Vikend
»Film Dva obraza januarja je dovolj napet, da si prisluži pridevnik hitchcockovski in da lahko govorimo o najboljši priredbi katerega od romanov Highsmithove po Talentiranem gospodu Ripleyju, veliko več od tega pa ne. Ljubiteljem trilerjev bi moralo to povsem zadostovati.«
– Neva Mužič, Gremo v kino, RA Slo
»Čeprav filmski ustvarjalci pogosto posegajo po njenih romanih, je od zadnje odmevne in omembe vredne upodobitve katerega od teh, Talentiranega gospoda Ripleyja, minilo že petnajst let. Vsi poznejši poskusi, z izjemo spregledane Ripleyjeve igre (2002), so bili nevredni avtoričinega imena, še manj pa pridevnika hitchcockovski. Po dolgem času smo dočakali adaptacijo romana Highsmithove, ki si to oznako v veliki meri tudi zasluži. Triler Dva obraza januarja (The Two Faces of January), režijski prvenec za oskarja nominiranega scenarista filmov Let bele golobice, Temno srce in Vožnja Hosseina Aminija /../ je dovolj spretno posnet, da nas posrka v vrtinec strasti, prevar in umorov, k uspehu filma pa veliko pripomore tudi trio odličnih igralcev.«
– Klemen Černe, PlanetSiol