zgodba
Drugi del kontroverznega erotičnega epa razkriva epizode iz nimfomankinih odraslih let, ko njene pustolovščine dobijo temačnejši pridih. Naslovi poglavij se glasijo: Vzhodna in zahodna cerkev (Račka), Ogledalo in Pištola.
Mlajšim od 15 let ogled filma prepovedan.
kritike
»/…/ silno zabavna izkušnja, pri kateri smo priča von Trierju na vrhuncu njegovih moči. Povezuje ideje o ženski spolnosti, muharjenju in umetniškem ustvarjanju, to pa počne z enako mero igrivosti in intelektualne doslednosti.«
– Scott Foundas, Variety
»Von Trierjev zadnji film /…/ ni nič manj kot režiserjev poskus, da ustvari svoj magnum opus. /…/ Nimfomanka je resnično veliko delo, ki skuša – in v veliki meri uspe – v eni sami obsežni in ambiciozni filmski fabuli organsko spojiti von Trierjev svet, ideje in ustvarjalno iznajdljivost.«
– Boyd van Hoeij, IndieWIRE
»Nimfomanka govori o masturbaciji, Fibonaccijevih številih, muharjenju, sado-mazo vezanju, polifonih harmonijah, Prusikovem vozlu in Edgarju Allanu Poeju. Govori o tehniki za zadovoljevanje, imenovani ‘nema račka’, ki vam jo bo demonstriral Jamie Bell, in o čajnem madežu na steni v obliki na glavo obrnjene pištole Walther PPK. Govori o praktičnih težavah, s katerimi se sooči dama, če hoče spolno občevati z dvema afriškima gospodoma hkrati. Govori o Charlotte Gainsbourg, Stellanu Skarsgårdu, Jamieju Bellu, Christianu Slaterju in Shii LaBeouf v situacijah, v katerih jih zagotovo še niste videli. Predvsem pa govori o spolni odvisnosti, ob čemer je približno tako seksi kot algebra. Traja približno štiri ure [oba dela skupaj]. Je komedija.«
– Tim Robey, The Telegraph
»Nimfomankin pekel je vse prej kot monoton: to je dežela nepredvidljivih nasprotij in konfliktov, kjer užitek obstaja skupaj z bolečino, zanos z obupom, subtilna dialektičnost z grobim pretiravanjem in celo prefinjena violinska sonata Césarja Francka z rjovenjem hardcore metalcev Rammstein. Nimfomanka je eden tistih von Trierjevih filmov, ki mu ne moreš zlahka peti hvale – ali ga zavrniti. Gre za zelo kompaktno, labirintu podobno delo, v katerem se ne znajdeš zlahka, razraščajočo se stvaritev v slogu Dostojevskega, hkrati odbijajočo in veličastno, zoprno in navdahnjeno – von Trierjevo najbolj predrzno vabilo k debati, za katero slutim, da bo še nekaj časa burila duhove.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»/…/ arthouse filmski dogodek, primerljiv s tistimi velikimi deli, ki so premikala meje v sedemdesetih letih (Zadnji tango v Parizu, 1972; Cesarstvo čutil, 1976) /…/.«
– Samuel Wigley, Sight & Sound
»Von Trierjev ep o seksu je štiriurni mrzel tuš, a prevzel bo vaš razum in na koncu boste prosili za še.«
– Xan Brooks, The Guardian