Za svoje sanje smo odgovorni sami. To je ultimativni nauk psihoanalize – in filmske fikcije.
Po mednarodnem uspehu Perverzneževega filmskega vodnika Slavoj Žižek ponovno združi moči s Sophie Fiennes (»moja Leni Riefenstahl«) in nas odpelje na zabavno, provokativno in navdihujoče popotovanje v srce ideologije – v sanje, ki oblikujejo naša kolektivna prepričanja in prakse. Žižek nam z nalezljivo vnemo razkriva skriti pomen filmov, ki tokrat segajo od kultne Carpenterjeve klasike Oni živijo prek Zmagoslavja volje in Mojih pesmi, mojih sanj pa vse do hollywoodske uspešnice Titanik.
V Perverzneževem vodniku po ideologiji so prikazani odlomki iz filmov: Oni živijo (They Live, 1988), John Carpenter. Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, 1965), Robert Wise. Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1971), Stanley Kubrick. Zgodba z zahodne strani (West Side Story, 1961), Robert Wise & Jerome Robbins. Taksist (Taxi Driver, 1976), Martin Scorsese. Iskalca (The Searchers, 1956), John Ford. Žrelo (Jaws, 1975), Steven Spielberg. Zmagoslavje volje (Triumph des Willens, 1935), Leni Riefenstahl. Večni Jud (Der ewige Jude, 1940), Fritz Hippler. Kabaret (Cabaret, 1972), Bob Fosse. Jaz, legenda (I Am Legend, 2007), Francis Lawrence. Titanik (Titanic, 1997), James Cameron. Padec Berlina (Padenie Berlina, 1950), Mikael Čiaureli. Full Metal Jacket (1987), Stanley Kubrick. M.A.S.H. (MASH, 1970), Robert Altman. Če bi … (If … , 1968), Lindsay Anderson. Vitez teme (The Dark Knight, 2008), Christopher Nolan. Plavolaskine ljubezni (Lásky jedné plavovlásky, 1965), Miloš Forman. Gospodična, gori! (Hoří, má panenko, 1967), Miloš Forman. Bežno srečanje (Brief Encounter, 1945), David Lean. Brazil (1985), Terry Gilliam. Zadnja Kristusova skušnjava (The Last Temptation of Christ, 1988), Martin Scorsese. Vnovič rojeni (Seconds, 1966), John Frankenheimer. Kota Zabriskie (Zabriskie Point, 1970), Michelangelo Antonioni. Olimpijada v Tokiu (Tokyo Orinpikku, 1965), Kon Ichikawa.
iz prve roke
»Skoraj takoj zatem, ko je v kinematografe prišel Perverznežev filmski vodnik, je Slavoj predlagal, da narediva Perverznežev vodnik po ideologiji. Ideologija je pomembna tema v Žižkovem opusu. Njegovo razmišljanje, ki ima korenine v psihoanalizi, nam daje nov pogled na ustroj sveta. Zdi se, da je sedaj – leta 2012 – resnično pravi čas za ta film. Vse ideje zbrati v film je bila zame vznemirljiva in zahtevna naloga. Primeri, ki segajo od filmov preko glasbe in zgodovine do aktualnih dogodkov, razkrijejo ideologijo kot večno spreminjajoči se fantazijski okvir, ki oblikuje vse družbe. Slavoju sem hvaležna za njegovo širokosrčnost, zaupanje in seveda fenomenalni smisel za humor. /…/ Psihoanaliza uči, da ‘ima resnica strukturo fikcije’, ali kot pravi zadnji stavek v Perverzneževem filmskem vodniku: ‘Če hočeš vedeti, kaj je bolj resnično od resničnosti, poglej v filmsko fikcijo.’ V Perverzneževem vodniku po ideologiji neposredno primerjamo resničnost in filmsko fikcijo, da bi raziskali, kako verjamemo v družbenopolitično realnost. Filmske sete smo uporabili, da bi poudarili položaj, ki ga filmi zavzemajo v naših osebnih in kolektivnih svetovih. Čeprav filmi ne obstajajo kot fizični prostori, ki bi jih lahko obiskali z namenom snemanja dokumentarca, s tem pristopom nakazujemo, da jih je še vedno mogoče ‘naseliti’. So kraj, s katerega Žižek poda svoja razkritja, komentarje in analizo.«
– Sophie Fiennes, režiserka
»Vse težko delo je opravila ona, jaz sem imel lažji del. Čeprav po poklicu ni filozofinja, ne le razume, kaj hočem povedati, ampak to prevede v vizualni jezik. Edina stvar, ki mi ni všeč, je izkušnja igre. To ponavljanje, to ‘še enkrat, še enkrat, še enkrat …’. To je bil zame fašistični del. Ostalo je bilo zabava. Ampak igralec ne bi mogel biti nikoli.«
– Slavoj Žižek
portret avtorice
Sophie Fiennes (1967) je med letoma 1987 in 1992 sodelovala pri filmih režiserja Petra Greenawaya, leta 1998 pa začela lastno filmsko kariero. Njeni dokumentarci pogosto nastajajo v tesnem sodelovanju s portretiranci. Delala je z Larsom von Trierjem (Lars from 1-10, 1998), britanskim plesalcem in koreografom Michaelom Clarkom (The Late Michael Clark, 1999), Slavojem Žižkom (Perverznežev filmski vodnik, The Pervert’s Guide to Cinema, 2006), belgijskim koreografom in režiserjem Alainom Platelom (VSPRS Show and Tell, 2007), nemškim umetnikom Anselmom Kieferjem (Over Your Cities Grass Will Grow, 2010) in pevko Grace Jones (Grace Jones – The Musical of My Life, v nastajanju).
kritike
»To je filmska kritika v slogu stand-up komedije ali performansa /…/«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Žižek je prav tako zabaven kot provokativen; prav tako igrivo duhovit kot kaotičen.«
– Wendy Ide, The Times
»/…/ temperamenten in inteligenten – prepričljiv premislek o svetu, kot ga vidi Hollywood.«
– Trevor Johnston, Time Out
»Žižek se izkaže za mojstrskega zabavljača, ki se igra s kompleksnimi idejami, kot bi vrtel krožnike v cirkusu.«
– The Independent on Sunday
»Slavoj Žižek, rock zvezda med intelektualci, prinaša še eno z akcijo nabito učno uro o filmski zgodovini in marksistični dialektiki. Perverznežev vodnik po ideologiji je navdušujoč in pogosto zelo smešen prikaz neverjetne sposobnosti slovenskega filozofa, da obrne na glavo tako naše razumevanje filmov kot splošno sprejete predstave.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Žižkov potep skozi pop kulturo se zdi kot čuden sen z norim profesorjem, ki skozi oči psihoterapevta znova uprizori naše najljubše filme. Perverznežev vodnik po ideologiji je poživljajoč, odštekan, do kraja nepozaben in pogosto zelo smešen.«
– Matthew Hays, Rover Arts Review
»Film je v bistvu predavanje, a zaradi Žižkovega asociativnega razmišljanja in razumevanja aplikativnosti psihoanalize je to predavanje, ki mu ni para. /…/ Gledalci, ki se bodo pripravljeni podati na to zelo nenavadno filmsko popotovanje, bodo ob odhodu iz kinodvorane videli stvari precej drugače.«
– Zachary Wigon, Village Voice
»Vznemirljiv, celo utrudljiv film, čeprav Sophie Fiennes ublaži težo Žižkove kompleksne razprave z dobrodošlim prgiščem vizualnih šal. Žižek je mož, ki ga moramo jemati resno, hkrati pa se ne brani obleči nunskega oblačila – in zato ga imamo radi.«
– Guy Lodge, Time Out New York
»Da bi nam razložil potrošniško željo, nas Žižek popelje skozi plasti ‘kinder jajčka’ – razočaranje v obliki plastičnega zaklada v sredini je le izgovor za bežen užitek v čokoladi. Kakor skrita igračka tudi Žižkova obljuba, da nam razkrije resnico o ideologiji, ne more zares izpolniti pričakovanj. Tako kot čokolada nam tudi film v resnici ponuja idejo o odpiranju nečesa, da bi razkrili njegovo skrivnost – naša nagrada je lahkotna mešanica odličnih filmov in iluzija, da jih razumemo.«
– Lisa Mullen, Sight & Sound