zgodba
Osamljena žena se odvija v Kolkati proti koncu devetnajstega stoletja. Bengalska renesansa je na višku in Indija pod britansko nadvlado. Film govori o Charulati, inteligentni in lepi Bhupatijevi ženi brez otrok. Bhupati ureja in izdaja politični časopis; je bengalski intelektualec iz višjega sloja, ki se vneto zanima za politiko in gibanje za osvoboditev, Charu pa zanimajo umetnost, književnost in poezija. Čeprav Bhupati ljubi svojo ženo, zanjo ne najde časa in tako se osamljena dolgočasi v hiši, ki jo vodi cela vojska služinčadi. Bhupati povabi Charulatinega starejšega brata in njegovo ženo, da se preselita k njima, saj hoče ublažiti ženin dolgčas. Brat mu pomaga voditi založništvo in tiskarno, njegova norčava in neolikana žena pa ni primerna družba za občutljivo in pametno Charu. Srebrni medved v Berlinu.
»Moj najbolj brezhiben film.«
– Satyajit Ray
zanimivosti
Osamljena žena je bila digitalno restavrirana z uporabo izvirnih 35-mm negativov s snemanja. Restavrirana različica je bila premierno prikazana leta 2013 v sekciji Klasiki na Filmskem festivalu v Cannesu.
»Z osredotočanjem na notranje življenje in človeška razmerja kot temelje družbenih in političnih sistemov je Ray nadaljeval humanistično izročilo Rabindranatha Tagoreja. Študiral je na univerzi v Santiniketanu, ki jo je ustanovil Tagore, in bil pesniku blizu v njegovih zadnjih letih. Svoj dolg do Tagoreja je potrdil z liričnim dokumentarcem o pesniku in s filmi, ki jih je posnel po njegovih zgodbah: Tri hčere (Teen Kanya), Osamljena žena in Ghare Bahire. Tako kot je bil za Raya zgled Tagore, je Ray sam postal vzor pomembnim filmskim ustvarjalcem, kakršni so Shyam Benegal, M.S. Sathyu in G. Aravindan. Ti so se od njega učili, kako v majhnih družinskih zgodbah razkriti delovanje večjih političnih in kulturnih sil.«
– Satti Khanna
iz prve roke
»[Tagorejeva novela, na kateri temelji film] ima v sebi nekaj zahodnjaškega in enako seveda velja tudi za film. Zato lahko precej utemeljeno govorim o Mozartu v povezavi z Osamljeno ženo. /…/ [Kljub temu pa] je film pod površjem domačnosti poln detajlov, ki so [zahodnemu gledalcu] nedostopni. Drobci pesmi, literarnih namigov, podrobnosti iz domačega okolja, ves prizor, v katerem Charu in njen ljubljeni Amal govorita v aliteracijah … vse to daje filmu kompleksnost, ki zahodnemu gledalcu uide – ta je namreč preveč zaposlen z zapletom, liki, moralnimi in filozofskimi vidiki zgodbe ter površinskim pomenom podob . /…/ Edini film, ki bi ga naredil povsem enako, če bi ga moral posneti še enkrat, je Osamljena žena.«
– Satyajit Ray
portret avtorja
»Kdor ni videl Rayevih filmov, živi na tem svetu, ne da bi videl sonce ali luno.«
– Akira Kurosawa
Režiser, producent, scenarist, skladatelj, pisatelj in grafični oblikovalec Satyajit Ray (Kolkata 1921–1992) sodi med velikane svetovnega filma. Odraščal je v eminentni umetniški družini in študiral ekonomijo na univerzi Presidency. Kasneje je obiskoval Kala Bhavan, umetniško šolo na Tagorejevi univerzi. Leta 1943 se je pred koncem petletnega šolanja vrnil v Kolkato in se kot grafični oblikovalec zaposlil v britanski oglaševalski agenciji. V nekaj letih se je povzpel do službe umetniškega direktorja. Leta 1947 je ustanovil prvo filmsko društvo v Kolkati, leta 1955 pa posnel svoj prvenec, Pesem ceste (Pather Panchali). Film mu je prinesel glavno nagrado na festivalu v Cannesu ter sloves prvega in najpomembnejšega mednarodno priznanega indijskega filmskega ustvarjalca. Pesem ceste je skupaj z Nepremaganimi (Aparajito, 1956) in Apujevim svetom (Apur Sansar, 1959) postala znana kot del tako imenovane ‘trilogije o Apuju’. Ray je kasneje ustvaril še več kot trideset filmov.
Leta 1978 je organizacijski odbor Berlinskega filmskega festivala Satyajita Raya uvrstil med tri najboljše režiserje vseh časov. V letu 1992 je Ray prejel častno nagrado Ameriške filmske akademije za življenjsko delo »za izjemno obvladovanje filmske umetnosti in globoko človekoljuben pristop, ki je pustil neizbrisen pečat filmskim ustvarjalcem in gledalcem po vsem svetu«.
Slovenska kinoteka je leta 2004 v okviru retrospektive Od Bollywooda do Raya: velike retrospektive indijskega klasičnega in popularnega filma predstavila trinajst filmov Satyajita Raya.
Izbrana filmografija: Pesem ceste (Pather Panchali), Nepremagani (Aparajito), Glasbeni salon (Jalsaghar), Apujev svet (Apur Sansar), Boginja (Devi), Rabindranath Tagore, Tri hčere (Teen Kanya), Velemesto (Mahanagar), Osamljena žena (Charulata), Kapurush, Nayak, Dnevi in noči v gozdu (Aranyer Din Ratri), Tekmec (Pratidwandi), Družba z omejeno odgovornostjo (Seemabaddha), Šahista (Shatranj Ke Khiladi), Dom in svet (Ghare-Baire), Sovražnik ljudstva (Ganashatru), Agantuk.
kritike
»/…/ vzajemna igra prefinjenosti in preprostosti je izredna.«
– Penelope Houston, Sight & Sound
»/…/ zasluži si mesto med največjimi filmskimi deli vseh časov.«
– Hindusthan Standard
»Še en nepozaben Rayev film.«
– The Statesman
»Film za svetovno občinstvo.«
– Cine Advance
»Občutljiva tema, izpeljana na briljanten način.«
– Journal of the Film Industry
»Osamljena žena je lepota, ujeta na celuloid, ustvarjena, da privabi solze iz gledalčevih oči.«
– The Sunday Standard
»‘Calm Without, Fire Within’, naslov Rayevih esejev o japonskem filmu, bi se prav tako dobro podal Osamljeni ženi (kot je opazil bengalski kritik Chidananda Das Gupta). Čustvene viharje, ki prežijo pod površjem, razkrivajo namigi in prikrite geste, bežni pogledi in delčki pesmi – ti pogosto izdajajo čustva, ki jih liki sami le delno prepoznavajo.«
– Philip Kemp
»/…/ nobeno naštevanje mizanscenskih draguljev ne bi moglo izraziti bogastva karakterizacije in tiste osupljive miline in žara, ki ju režiserju uspe privabiti iz igralcev. /…/ [Osamljena žena] presega vse, kar je Ray kadarkoli dosegel.«
– Richard Roud
»Tagorejeva novela Nastanirh, na kateri temelji scenarij, se konča z bengalsko besedo thak (»pusti«). V iskanju enako pomenljive filmske rešitve Ray zaključi film s presenetljivim zamrznjenim posnetkom, ki spominja na Truffautovih Štiristo udarcev (1959): ujeta v zaustavljen trenutek, iz katerega ni moč pobegniti, Charu in Bhupati drug proti drugemu iztegujeta roke v tihem spoznanju.«
– Neel Chaudhure, Senses of Cinema