V prvem filmu, ki ga je Tarkovski v celoti posnel zunaj Rusije – torej brez zaščite, v situaciji, ki mu je povzročala skrbi glede vsega, vključno z vprašanji, povezanimi z ekonomsko platjo, s čimer se mu v Rusiji ni bilo treba ukvarjati, poleg tega pa še z jezikovno pregrado, ki je zahtevala prevod v vsaj tri jezike, na snemanju pa simultano prevajanje vsega, kar je bilo povedano –, se je odločil analizirati značilnosti občutka, ki se porodi, ko si daleč od doma.
Ruski intelektualec Andrej Gorčakov se nahaja v italijanski vasi, kjer je v 17. stoletju živel njegov sonarodnjak, glasbenik, o katerem namerava napisati biografijo. Tu naveže stik s prevajalko Eugenio, vendar pa ga muči misel na domovino in ženo, ki ga tam čaka. V svojem predzadnjem filmu je mojster sovjetske kinematografije Andrej Tarkovski v osebni, boleči in raztrgani formi zgostil vse estetske in filozofske arhetipe svojih filmov in poezije, ki jih je nabral skozi svoje delo, osredotočeno na človeka in njegovo bistvo. Nostalgija je zgodba o prijateljstvu in norosti, spečem erosu in prisegi doseči nekaj pomenljivega, osebno in iskreno zavedanje nepremostljive razdalje.
»Med snemanjem Nostalgije v Italiji nikoli ne bi uganil, da bo stanje peklenske in ukleščene melanholije, ki zapolnjuje ves prostor platna v tem filmu, postala usoda mojega nadaljnjega življenja. Nikoli si ne bi mislil, da se bom od takrat pa do konca svojih dni spopadal s to resno boleznijo.«
Protagonistovo potovanje v Italijo se konča s spravo med dvema realnostma, ki ju je izkusil: duševno in zgodovinsko; očarljiva alegorija, ki prepleta spomin in večnost.
Usoden, zapeljiv in dekadenten film, poln lepote, potopljene v žalost. Točka dopolnitve filmografije in pogled, edinstven v zgodovini filma.
Andrej Tarkovski
Andrej Arsenjevič Tarkovski (4. april 1932 – 29. december 1986) se je rodil v vasi Zavražje v Ivanovski oblasti. Njegov oče Arsenij Aleksandrovič Tarkovski je bil eden najpomembnejših ruskih pesnikov, mama Marija Ivanova Višnjakova, diplomantka Inštituta Maksima Gorkega za književnost, pa je delala kot lektorica.
Andrej se je z mamo in sestro Marino preselil v Moskvo. Med vojno se je družina umaknila v Jurjevec in živela pri njegovi babici po materini strani. Leta 1943 so se vrnili v Moskvo.
Mama je želela, da bi sin pridobil izobrazbo na področju umetnosti in glasbe. Tarkovski je po maturi med letoma 1951 in 1952 študiral arabščino na Moskovskem inštitutu za vzhodne jezike, a se je kmalu odločil za študij filma in vpisal na Vseruski državni inštitut za kinematografijo (VGIK), eno najprestižnejših univerz v Rusiji.
Zgodnje obdobje Hruščova je mladim filmskim režiserjem ponudilo nove priložnosti. Odjuga pod vplivom Hruščova je odprla sovjetsko družbo in do neke mere dovolila zahodno literaturo, filme in glasbo. Tarkovski je tako dobil priložnost, da si ogleda filme italijanskega neorealizma, francoskega novega vala in režiserjev, kot so Kurosawa, Buñuel, Bergman in Bresson, ki so pomembno vplivali nanj.
Njegov prvi celovečerec je bil Ivanovo otroštvo (1962), s katerim si je prislužil mednarodno priznanje in osvojil zlatega leva na filmskem festivalu v Benetkah leta 1962.
V zgodnjih 70-ih letih je Tarkovski raziskoval dramo posameznika, ki izgublja tla pod nogami. Njegovi junaki so šli skozi hladen prostor Solarisa, ekološko grozo Stalkerja, v Zrcalu pa je razmišljal o samosti umetnika. Leta 1970 se je Andrej Tarkovski poročil z Lariso Kizilovo, ki je bila njegova asistentka od leta 1965 naprej. V istem letu se je rodil njun sin Andrej.
Poleti leta 1979 je Tarkovski odpotoval v Italijo, kjer je skupaj z dolgoletnim prijateljem Toninom Guerro posnel dokumentarec Čas potovanja. V Italijo se je vrnil leta 1982, da bi začel snemati Nostalgijo. Odločil se je, da se ne vrne v domovino.
Tarkovski je film dokončal leta 1983. Nostalgija je bila prikazana na festivalu v Cannesu, kjer je osvojila nagrado FIPRESCI in nagrado ekumenske žirije, veliko nagrado žirije za režijo pa si je Tarkovski delil z Robertom Bressonom. Sovjetske oblasti so preprečile, da bi film osvojil zlato palmo, kar je okrepilo režiserjevo odločenost, da nikoli več ne dela v Sovjetski zvezi.
Večino leta 1984 je preživel v pripravi filma Žrtvovanje, ki je bil prikazan skoraj sočasno z grozljivimi dogodki v Černobilu. Vsi zahodni časopisi so pisali, da je Tarkovski predvidel jedrsko katastrofo.
Konec leta 1985 so mu odkrili terminalnega pljučnega raka. Januarja 1986 se je začel zdraviti v Parizu, kjer se mu je pridružil sin, ki so mu končno dovolili oditi iz Sovjetske zveze. Žrtvovanje je bilo prikazano v Cannesu, kjer je osvojilo veliko nagrado žirije, nagrado FIPRESCI in nagrado ekumenske žirije. Ker se Tarkovski zaradi bolezni ni mogel udeležiti podelitve, je nagrade prevzel njegov sin Andrej, ml. Tarkovski je umrl v Parizu 29. decembra 1986. Pokopali so ga 3. januarja 1987 na ruskem pokopališču v Sainte-Geneviève-des-Bois v Franciji.