zgodba
Dobrodošli v vznemirljivi svet Paula Raymonda, britanskega porno barona, znanega tudi pod vzdevkom ‘kralj Soha’! Raymond je svojo poklicno kariero začel kot bralec misli v drugorazredni kabarejski točki. Kmalu je opazil, da gledalce bolj kot on zanima njegova seksi asistentka in da jim je še bolj všeč, če je ta zgoraj brez. S podjetniško žilico in spoznanjem, da se seks prodaja, je začel graditi mogočni imperij striptiz klubov, erotičnih revij in varietejskih predstav, pri tem pa sprožal prav toliko zgražanja kot navdušenja.
Tudi Raymondovo zasebno življenje je bilo razburljivo. Njegov viharni zakon s plesalko in koreografinjo Jean se je končal, ko je srečal dvajset let mlajšo Fiono, bodočo zvezdo svojih erotičnih šovov in britanski seks simbol sedemdesetih. Največja ljubezen Raymondovega življenja pa je bila hčerka Debbie, njegova poslovna partnerica, najtesnejša zaupnica in zakonita naslednica očetovega imperija. Po njeni tragični smrti pri 36-ih letih, tri tedne preden so ga razglasili za najbogatejšega človeka v Veliki Britaniji, se je Raymond umaknil iz javnega življenja.
Resnična zgodba legendarnega Paula Raymonda, ‘kralja Soha’, ki je leta 1958 z odprtjem prvega striptiz kluba v Veliki Britaniji postavil seks v samo središče tedanje popkulture, obenem pa iz njega naredil izjemno donosen posel.
zanimivosti
Paul Raymond, britanski kralj pogrošne zabave, založnik erotičnih revij in nepremičninski magnat, se je leta 1958 z odprtjem prvega zasebnega striptiz kluba v Veliki Britaniji uprl vsem takratnim zakonom o razkazovanju golega telesa. Raymond Revuebar v londonski rdeči četrti je bil sofisticiran, svetovno znan nočni klub, kjer je obiskovalec lahko naletel na člane zasedbe The Beatles, Petra Sellersa, Judy Garland in Franka Sinatro. Raymond, ki so ga pogosto opisovali kot britansko različico Hugha Hefnerja, je bil poosebljenje plejbojske elegance; nosil je draga, po meri narejena oblačila, zlat in srebrn nakit, vozil hitre avtomobile, pil najdražji šampanjec in bil vedno v družbi ene ali dveh lepotic. Do sredine devetdesetih je imel v lasti že tolikšen del londonskega West Enda, da je dobil njegov vzdevek ‘kralj Soha’ povsem nov pomen. Ob Raymondovi smrti leta 2008 so njegovo premoženje ocenili na okoli 650 milijonov funtov.
iz prve roke
»Tako kot pri 24-urnih žurerjih gre tudi tu za zelo britansko zgodbo o ekscentričnem liku v središču ključnih dogodkov v britanski kulturi. Obožujem ta film. Gre za tisto čudno mešanico komedije in tragedije in Michael Winterbottom stvar zares spretno izpelje. /…/ Lik se mi je zdel zanimiv, ker prihaja iz zelo skromnega okolja, a si ustvari popolnoma novo osebnost. Spremeni svoje ime in si na neki način ustvari namišljeno življenje. Sanje velikega dela moških obrne sebi v prid. Poleg tega je moralno precej sporen. Rad igram ljudi, ki so po svoje nesimpatični, celo antipatični, potem pa jih naredim človeške, iz njih ustvarim ljudi iz mesa in krvi. /…/ Michael je bil zelo odločen, da mora življenje Paula Raymonda izgledati zabavno – vsaj v tistem trenutku. Da mora izgledati mikavno. Samo žuganje s prstom in moraliziranje ne bi bilo preveč privlačno. Nismo hoteli vsiljevati neke večje zgodbe v slogu: ‘To se ti zgodi, če se pečaš s pornografijo.’ Izogniti smo se želeli faustovski zgodbi o dogovoru, ki naj bi ga Raymond sklenil v želji po uspehu. /…/ Vedel sem, da se bo [Winterbottom] teme lotil na pravi način in da bo iskreno prikazal njeno seksualno naravo ter da je ne bo skušal omiliti ali je narediti – čeprav izraz sovražim – politično korektne. Prepričan sem bil, da filma ne bo skušal prikrojiti sodobnim družbenim konvencijam, ampak se bo preprosto lotil dela in poskusil poiskati neko temeljno resnico. /…/ Prav tako nismo želeli podati moralne sodbe – v tistem ameriškem slogu. Hoteli smo povedati resnico, brez licemerstva. Celo reči nekaj takega kot: ‘Seks in droge in rokenrol – to je zabavno.’ Če ne bi bilo, ljudje tega ne bi počeli! Kar ne pomeni, da je to posebno dobro zanje, ampak ne pretvarjajmo se, da ni zabavno.«
– Steve Coogan, igralec
»V filmu je neko protislovje in upam, da je to bolj prednost kot slabost: čeprav je postavljen v svet, kjer moški kupujejo karte za ogled golih ženskih teles, svet, ki ga ponavadi povezujemo z izkoriščanjem, gre v bistvu za Raymondovo razmerje s tremi ženskami, od katerih imata vsaj dve precej močan značaj. V srcu zgodbe so torej te tri osebe in ne posel prodajanja seksa, prodajanja golote. /…/ Gre za zgodbo o nekom, ki postane zelo bogat, najpremožnejši človek v Veliki Britaniji, o nekom, ki v materialnem smislu doseže vse, hkrati pa izgubi tiste, ki so mu blizu. Zato je film v resnici tragedija. A s Stevom sva se na vsak način želela izogniti temu, da bi bil nauk preveč očiten ali vsiljiv. Spotoma se Paul Raymond kar precej zabava. Ko pa se konča, se konča slabo.«
– Michael Winterbottom, režiser
portret avtorja
V približno osemnajstih letih, kolikor traja njegova ustvarjalna kariera, je Michaelu Winterbottomu uspelo pridobiti status enega najbolj drznih, tudi politično angažiranih sodobnih režiserjev, ki je v tem času prepotoval dobesedno ves svet in posnel že več kot dvajset nadvse raznolikih celovečernih filmov. Winterbottom (rojen leta 1961) je svojo kariero pričel z delom na televiziji. Do svetovne slave se je dokopal že z drugim celovečercem Temno srce (Jude, 1996), posnetim po režiserjevem najljubšem (istoimenskem) romanu Thomasa Hardyja. S svojim naslednjim filmom Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) je prvič eksplicitno izkazal svoj politični angažma, vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta, ki je prišla do izraza vsaj še v njegovih novejših filmih Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007). Z realistično dramo Pravljična dežela (Wonderland, 1999) se je prvič oprijel energičnega, na pol improviziranega načina snemanja s čim manjšo filmsko ekipo, kar je nato postal njegov prepoznaven avtorski pečat. 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), v katerih secira legendarno glasbeno sceno osemdesetih iz Manchestra (Joy Division, Happy Mondays), so v svetovno orbito izstrelili nadarjenega igralca Steva Coogana. Leta 2004 je razburkal filmske vode s sijajno minimalistično ljubezensko melodramo 9 orgazmov (9 Songs), ki jo je zavoljo nazornega prikazovanja spolnih odnosov med ljubimcema marsikdo označil za pornografijo. Njegova intimna družinska drama Genova (2008) je doživela svetovno premiero na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu, prejela nagrado za najboljšo režijo na festivalu v San Sebastiánu in požela odlične kritike. Leta 2009 se je kot sorežiser podpisal pod dokumentarno priredbo istoimenske uspešnice Naomi Klein Doktrina šoka (The Shock Doctrine), naslednjega leta pa posnel svoj prvi ameriški film, šokantno noir kriminalko Morilec v meni (The Killer Inside Me, 2010), ki je po premieri na festivalu Sundance sprožila tako razsrjene in pretresene kot navdušene odzive. Sledila sta režiserjeva tretja priredba romana Thomasa Hardyja, Trishna (2011), ter Everyday (2012), dobitnik nagrade FIPRESCI za najboljši film na festivalu v Stockholmu. Obraz ljubezni je že četrti film, ki ga je Winterbottom posnel z igralcem Stevom Cooganom.
kritike
»Zabavna in žgečkljiva kronika ekscesa, veličasten retro-kič /…/.«
– Dennis Harvey, Variety
»To je takó ljubezensko pismo spremenljivi podobi in duhu zloglasnega Soha kot zgodovina Raymondovega zasebnega življenja in pornografskega imperija.«
– Jenny McCartney, The Telegraph
»Obraz ljubezni je poln golih teles, a tisto, kar pritegne, je pripoved.«
– Michael O’Sullivan, Washington Post
»Coogan vdahne Raymondu lahkotno duhovitost in humor – ostro nasprotje hčerinemu spustu na londonsko sceno drog – ter ustvari večdimenzionalen portret prvega angleškega porno kralja.«
– Shealey Wallace, Cine-File