zgodba
Zakotna južnoameriška kolonija v poznem osemnajstem stoletju. Don Diego de Zama, uslužbenec španskega dvora, med brezkončnim čakanjem na premestitev v prestižnejši kraj vse bolj podlega strastem in paranoji …
Festivalska uspešnica, ki jo je po istoimenski klasiki argentinske literature priredila ena najbolj samosvojih sodobnih režiserk Lucrecia Martel (Močvirje, Sveto dekle), je poetično, čutno in halucinatorno popotovanje v »srce teme«.
zanimivosti
Roman Zama argentinskega pisatelja Antonia di Benedetta (1922–1986), prvič izdan leta 1956, velja za eno največjih mojstrovin latinskoameriške književnosti. A čeprav je prejel številna priznanja in so ga občudovali velikani kot Jorge Luis Borges, Roberto Bolaño in Julio Cortazar, je roman zunaj svoje domovine le malo znan. V angleščini je izšel šele leta 2016, v slovenščini pa ga lahko beremo od lani, ko je v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izšel v zbirki Kondor založbe Mladinska knjiga.
Esej, ki ga je o življenju in delu Antonia di Benedetta napisala avtorica angleškega prevoda romana: https://lithub.com/a-masterpiece-of-latin-american-literature-finally-appears-in-english/.
Članek iste avtorice o filmu Lucrecie Martel: https://www.nybooks.com/daily/2018/04/14/the-crazed-euphoria-of-lucrecia-martels-zama/.
O snemanju filma je mladi argentinski režiser Manuel Abramovich posnel dokumentarni portret z naslovom Años Luz, ki je bil leta 2017 premierno prikazan na Beneškem filmskem festivalu.
iz prve roke
»V preteklost sem se hotela podati z enako predrznostjo, s kakršno se pomikamo proti prihodnosti. Moj cilj ni bil dokumentirati resničnih dogodkov ali rekonstruirati obdobja, saj Zama nima zgodovinskih ambicij. Hotela sem odpotovati v ta prostrani svet, poseljen z živalmi, rastlinami ter skrivnostnimi moškimi in ženskami. Svet, ki je bil uničen, še preden smo ga sploh spoznali, in ki zato ostaja nekakšen privid. Preteklost naše celine je mračna in nejasna. Mi sami smo jo naredili takšno, da nam ni treba razmišljati, komu zares pripada zemlja, na ruševinah katere je bila zgrajena Latinska Amerika – s tem pa smo zameglili izvor lastne identitete. Takoj ko se zazremo v preteklost, nas postane sram. Zama se potopi v čas umrljivega človeka; v to kratko življenje, ki nam je bilo podarjeno, a ga puščamo, da nam polzi iz rok. Željni smo ljubezni, vendar se ne zavedamo, da teptamo prav tisto, kar bi lahko ljubili. Resnični smisel življenja iščemo v prihodnosti; kot bi bil najpomembnejši dan tisti, ki bo šele prišel. A prav svet, za katerega se zdi, da nas hoče uničiti, nazadnje postane naše upanje: ko nas vprašajo, ali bi radi še živeli, vedno odgovorimo ‘da’.«
– Lucrecia Martel
portret avtorice
Lucrecia Martel je ena najvidnejših predstavnic tako imenovanega novega argentinskega filma, kamor poleg nje sodijo še Lisandro Alonso, Pablo Trapero, Martín Retjman, Adrián Caetano, Carlos Sorín, Ana Poliak in drugi. Režiserkin prvi celovečerec Močvirje (La ciénaga, 2001) je prejel številne mednarodne nagrade (med drugim nagrado Alfreda Bauerja za najboljši prvenec v Berlinu), njen drugi in tretji film Sveto dekle (La niña santa, 2004) in La mujer sin cabeza (2008) pa sta se uvrstila v tekmovalni program festivala v Cannesu. Po devetih letih premora se je režiserka leta 2017 vrnila z Zamo, svojo prvo literarno priredbo.
kritike
»Pravo razodetje. Ko odkriješ tako izvirno, zrelo in izmuzljivo avtorico, kot je Lucrecia Martel, se ti zdi, kot bi bil priča čudežu. /…/ Zama obrača hrbet večini filmov, ki jih gledamo dandanes, in se ne meni za splošni okus občinstva. /…/ Gledalec lahko kar čuti vročino, insekte, okus po alkoholu, muke birokracije. /…/ Ta kruta, inteligentna, kafkovska zgodba preizprašuje kulturo, ki ji z Lucrecio pripadava. Čutim moralno dolžnost, da podprem takšno ustvarjalko. /…/ To je vznemirjujoč film v najboljšem pomenu besede.«
– Pedro Almódovar, koproducent filma
»Formalno navdušujoča kolonialna nočna mora /…/. Devet let, ki smo jih preživeli v nestrpnem pričakovanju novega filma Lucrecie Martel, ni v nobenem pogledu okrnilo režiserkinega pretanjenega, domiselnega obvladovanja zvoka in slike ali njenega smisla za subtilno, a neusmiljeno razkrinkavanje socialnih in rasnih predsodkov na zgornjih klinih družbene lestvice.«
– Guy Lodge, Variety
»Zama /…/ je bil zadnji film, ki sva ga videla na Beneškem filmskem festivalu, in sicer zvečer prvega dne. Ko se je odvila zaključna špica, je David [Bordwell] vprašal: ‘Sva ravnokar videla mojstrovino?’ Nisva dvomila, da sva jo res, obenem pa sva slutila, da sva po vsej verjetnosti gledala najboljši film vsega festivala.«
– Kristin Thompson, Observations on Film Art
»Lucrecia Martel ni nič manj kot ena največjih vizionark sodobnega filma. Skoraj vsak njen posnetek nam stvari pokaže tako, kot jih nismo še nikoli videli. Preprosto povedano: njeni filmi so videti, zvenijo in se razvijajo kot filmi nikogar drugega.«
– Dennis Lim, FilmLinc Daily
»Prelep, hipnotičen, skrivnosten in eliptičen film, v katerem se zgodba o človeku v konfliktu s svetom, ki si ga skuša podrediti, spremeni v uničujočo, pogosto presenetljivo komično kritiko kolonializma in patriarhalnosti. /…/ (Moj namig: poglejte film, preberite knjigo in potem – samo za užitek – še enkrat poglejte film.)
– Manohla Dargis, The New York Times
»Redkim filmom uspe zajeti takšno širino na tako varčen način; to je dveurni film, ki deluje, kot bi trajal dvakrat toliko – pa ne v smislu časa, ki ga presedimo v dvorani, ampak v pripovednem dometu in dramskih detajlih.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Film je bogata vizualna tapiserija o kolonialnem življenju v Latinski Ameriki 18. stoletja; bajka, ki iz sebe dela mit; nepozabno delo, ki se ti zareže v kosti.«
– Nick James, Sight & Sound
»Lucrecia Martel spretno stopa po nejasni ločnici med narativno in avantgardno pripovedjo.«
– Blake Williams, Cinema Scope
»Film Zama bi prav lahko bil njena radikalno nekonvencionalna mojstrovina; je grotesken, čuten in čudaški, s prežemajočim vzdušjem nevarnosti in vonjem po malariji.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Zadnje sekvence dosežejo vrhunec halucinatorne veličastnosti; widescreen posnetki s smrtjo prežetih pokrajin sodijo med najbolj nepozabno čudne od zgodnjih dni Wernerja Herzoga.«
– Mednarodni filmski festival v Torontu
»Če je Preporod (First Reformed) Paula Schraderja pepelnati Whistler, imamo tu pred seboj platno Carlosa Morela, čigar barve pogosto delujejo kot pike, ki jih vidimo v omotici vročine. /…/ Kakšna mojstrica kamere je Lucrecia Martel! /…/ Primarni pomen vizualnega poudari skozi niz osupljivo kompleksnih in neobičajnih kompozicij. /…/ Tako kot njena prejšnja dela tudi Zamo zaznamuje protislovna mešanica stimulacije čutov in vzdušja dremavice.«
– Fernando F. Croce, Notebook
»Argentinka je Terrence Malick latinske kinematografije; idiosinkratična, briljantna ustvarjalka, ki ustvarja v lastnem ritmu in po lastnih pravilih. Tako kot Malick se tudi ona upira kategorizaciji. Čeprav jo pogosto povezujejo z novim argentinskih filmom konca prejšnjega in začetka tega stoletja, pa močan neorealistični značaj omenjene generacije v njenih filmih ni prisoten. Njena dela so namesto tega edinstveno razpoloženjske, čutne izkušnje, v katerih brezhibne kompozicije spremljajo bogato teksturirani zvočni zapisi, način pripovedovanja pa je hkrati resen in igriv. /…/ Zamova kafkovska nočna mora vključuje spogledljiv, a izmuzljiv predmet poželenja; mitičnega bandita; Indijance, ki prevzamejo nadzor; in nepozabni prizor z lamo.«
– Demetrios Matheou, Sight & Sound
»/…/ novi vrhunec v režiserkinem opusu. Zama je delo vizualne in zvočne kompleksnosti zunaj vseh norm sodobne kinematografije. Film prekine s pripovedno linearnostjo, da bi se podal v iskanje kolonialne preteklosti, ki si jo je mogoče zamisliti samo na fragmentaren način – kot nekdo, ki raziskuje svojo identiteto med ostanki tistega, čemur pravimo zgodovina.«
– Luciano Monteagudo, Página/12
»Kaj bi lahko povedali o Zami, ne da bi zvenelo domišljavo in pretirano? Lahko bi poiskali vzporednice s Terrenceom Malickom, Wernerjem Herzogom, Johnom Fordom in Claire Denis, a filmi Lucrecie Martel so edinstveni, neposnemljivi in neprimerljivi. Lahko bi govorili tudi o lepoti in bogastvu elementov in odtenkov, ki jih najdemo v vsakem posnetku, v sijajnih vizualnih stvaritvah /…/ portugalskega direktorja fotografije Ruija Poçasa (Tabu, Ornitolog), v številnih plasteh (in učinkih) zvoka, ki ga je ustvaril Guido Berenblum, v izjemnem delu s prostorom zunaj kadra, z glasom v zunanjosti polja, z glasbo … A vsak izdelek argentinske režiserke je veliko več kot zgolj vsota njegovih delov. V filmih Lucrecie Martel je nekaj metafizičnega, čutnega (imajo celo vonj); nekaj, kar presega vzorce narativne kinematografije in konvencionalne dramaturške zgradbe.«
– Diego Batlle, OtrosCines.com
»Če je ena glavnih moči in užitkov filma njegova sposobnost, da začasno odvrne gledalčevo pozornost od vsega, kar se dogaja zunaj kadra – in ga ujame v zamaknjeno, pasivno kontemplacijo o vsem znotraj samega sebe –, potem lahko Zamo razumemo kot šolski primer manipulacije. Z vsakim skrbno nadzorovanim trenutkom in gibom nas neubranljivo vabi, da se preprosto odklopimo in gledamo.«
– Adam Nayman, Reverse Shot
»Zama umesti eksistencialni ennui in kafkovski administrativni brezup v kontekst 17. stoletja.«
– Michael Sicinski, Letterboxd
»Zama je edinstven primer v zgodovini filmskih priredb. Tako Di Benedetto kot Lucrecia Martel opisujeta provincialni, obrobni svet, njune zgodbe pa nam povedo več o tistem, kar je ostalo neizrečeno, kot o tistem, kar je napisano na papirju ali prikazano na platnu. /…/ Zama ponuja dobro poučeno in intuitivno interpretacijo knjige, ki je hkrati odgovor in nadgradnja; spoj, ki ponese Di Benedettov roman v povsem novo območje. Gledana skupaj knjiga in film eden drugemu prinašata novo razumevanje in ustvarita eno samo umetniško delo.«
– Esther Allen (prevajalka romana), The New York Review of Books
»Film Zama, ki ga je po klasiki Antonia Di Benedetta (1956) posnela Lucrecia Martel (znana po Močvirju in Svetem dekletu), izredno ekspresivno izriše pošastni ustroj kolonialne mentalitete. Diego de Zama namreč med čakanjem na napredovanje in premestitev v boljše kraje – morda v Lermo, če ne že v Buenos Aires – zdrdra kompletno abecedo kolonialnega uma: rasno vzvišenost, snobovsko domišljavost, zavojevalsko ošabnost, občutek evropejske privilegiranosti, nestrpnost, avtoritarnost, vzkipljivost, popadljivost, pohlep, krutost, skorumpiranost, slo po discipliniranju, paranojo, avtodestruktivnost in birokratski fašizem. /…/ Kaj fašizira kolonialni um, je na dlani: prav to “neskončno čakanje” na napredovanje in premestitev, to večno čakanje na “še več”, to življenje-za-čakanje, ta občutek, da si podcenjen in izključen, da v socialni in politični hierarhiji nisi dovolj visoko, da nekaj zamujaš, da nisi tam, kjer dogaja, da drugi zdajle nekje drugje brezmejno uživajo, ti pa si na napačnem kraju, v neki kužni paragvajski vukojebini, med zakotnimi staroselci in staroselkami, ki te niso vredni, pa četudi imaš otroka s staroselko. Razlog več, da jih preziraš. In razlog več, da ti je njihova blaginja španska vas. Zamove “izgrede” poraja prav njegov gnev nad ujetostjo, zastrto s bliščem hierarhije /…/.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina