Miele Miele

Na kratko
Mlada Italijanka Miele odide v Mehiko, kjer v lekarni kupi škatlo zdravila Lamputal, ki se običajno uporablja pri evtanaziji bolnega psa … Vendar ob njenem povratku v Italijo ugotovimo, da dekle pripravek nezakonito uporablja tako, da ljudem, ki zelo trpijo, pomaga, da po svoji volji čim bolj dostojanstveno umrejo.

Mlada ženska tako vodi dvojno življenje, saj njeni bližnji ne vedo, s čim se ukvarja. Nato pa se nekega dne nanjo obrne gospod Grimaldi, inženir iz Rima, ki želi uporabiti njene storitve. Njegov odziv postavi na glavo pričakovanja te ženske, ki si je nadela vzdevek Miele[1], in zamaje vsa njena prepričanja.

Vidna tema
Najvidnejša tema filma Valerie Golino je evtanazija, ki nemalokrat sproža burne razprave v številnih evropskih državah. Čeprav je nekaj držav, kot so Belgija, Nizozemska in Švica, pod nekaterimi pogoji uzakonilo aktivno evtanazijo, jo večina držav obravnava kot umor in torej kot nesporno kaznivo dejanje. Več držav, na primer Norveška, Finska, Francija in Španija, bolj ali manj nedvoumno dopuščajo pasivno evtanazijo, to je prenehanje zdravstvene oskrbe, če je smrtni izid bolezni neizogiben in bolnik prostovoljno izrazi tako voljo. Nasprotno pa je v nekaterih drugih državah z izrazito katoliško tradicijo, na primer v Italiji, na Poljskem, Portugalskem ali v Grčiji (pravoslavna tradicija), tako ravnanje strogo prepovedano. V Italiji, kamor je postavljena zgodba iz filma Miele, se aktivna evtanazija obravnava kot kaznivo dejanje, za katero je zagroženih od pet do šestnajst let zapora. Kar pa še ne pomeni, da ta problematika ne buri duhov, zato nikakor ne preseneča, da sta film Valerie Golino in stališče, ki ga zavzema, le še prilila olja na ogenj živahnih razprav na to temo.

Vendar tematika filma ni omejena zgolj na argumente za uzakonjenje evtanazije ali proti temu. Film Miele pripoveduje edinstveno zgodbo, v kateri je v igri razkorak med prepričanji glavne junakinje in resničnostjo, ki je nujno bolj zapletena in polna nasprotij ter kmalu omaje vsa njena prepričanja. Gospod Grimaldi je namreč že precej v letih, vendar brez ovinkarjenja pove, da je zdrav in želi narediti samomor preprosto zato, ker nima več nobene volje do življenja. To pa je v popolnem nasprotju s pravili, ki si jih je postavila Irene – kot se v resnici imenuje Miele –, to je pomagati neozdravljivo bolnim ljudem ali invalidom, ki jim ni mogoče pomagati z nobenim zdravilom ali jim kakor koli lajšati trpljenja.

Čeprav mladenka krši zakone svoje države, se ravna po drugih bolj ali manj eksplicitnih pravilih, ki pa trčijo ob nove meje. Ali je treba dopustiti – na kar namiguje Grimaldi –, da se lahko kdo odloči za samomor, ker se je naveličal živeti? Ali je mogoče pomoč pri takem dejanju kakor koli upravičiti? Ob tej moralni dilemi se v mladi ženski oglasi njena vest: v pogovoru z Grimaldijem namreč primerja njegov odnos z odnosom ljudi, ki jim je pomagala umreti v zadnjih treh letih in ki so globoko v sebi želeli živeti, čeprav niso mogli več prenašati bremena, ki se je zgrnilo nadnje …

Film se torej osredotoča na vprašanje pravil, ki jih postavlja vsaka družba ali pa si jih določi posameznik. Ko se tako Irene zave, da je nehote prekršila zakon, ki je bil zanjo temeljnega pomena, nenadoma ne more več upoštevati niti preprostih pravil, ki naj bi veljala med njenimi posegi (neuporaba nekaterih besed, kot sta „nasvidenje“ ali „želite …“, ki nakazujejo na morebitno prihodnost). Soočiti se mora še z odzivom svojega sostorilca oziroma „poslovnega partnerja“, ki ji, ko mu pove za Grimaldijev primer, preprosto odvrne: „Nobenih pravil ni!“ Izkaže se, da je neobstoj kakršnih koli norm ali zakona v najglobljem pomenu besede za mlado žensko pretežko breme.

Tako se s filmom prek dvomov glavne junakinje postavlja vprašanje norm v zahodnih družbah, kjer se ne more noben zakon izogniti demokratični razpravi in se ne more več nobena transcendentna instanca, nobena tradicija in nobena (moralna, politična ali kakršna koli druga) avtoriteta vsiliti vsem posameznikom. Vendar neobstoj priznanih norm in razdor – v najglobljem pomenu besede –, kot je tisti, ki ločuje Irene od Grimaldija, hkrati povzročata tudi negotovost ali celo tesnobnost, ki sta za marsikoga pretežko breme. Irene se še zdaleč ne želi sprijazniti s tem, da bi starcu pustila proste roke – nasprotno, želi ga prepričati, naj se svoji temačni nameri odpove. In čeprav ji na koncu vrne stekleničko s pomirjevali, je njegov nasilni samomor na koncu filma hkrati prispodoba spodletelega poskusa mladenke, da bi uveljavila svoje razloge in najintimnejša prepričanja v odnosu do sočloveka … Film tako dokaj pesimistično izpostavi trdovratnost temeljnega nesoglasja, ki se kaže na več ravneh: med posamezniki, kot sta Irene in Grimaldi, v družinah, kot je tista, v kateri si nasproti stojita bolni brat in sestra, ki je v sebi ogorčena zaradi bratove odločitve, ali konec koncev tudi na ravni evropskih držav, saj dve sosednji državi, kot sta Švica in Italija (ki sta izrecno omenjeni v filmu), v zvezi z evtanazijo vodita popolnoma različni politiki.

Eksistencialno vprašanje?
Če presežemo zgolj konkretno vprašanje (ne)legitimnosti evtanazije ljudi ob koncu življenja ali v primeru hudega trpljenja, je Irene ob soočenju z Grimaldijevo željo posredno postavljena pred vprašanje o samem smislu obstoja – inženirjevega in svojega, pa tudi obstoja vsakega človeškega bitja. Zakaj živeti, se sprašuje starec, če si ničesar več ne želimo, če nam ni več do ničesar …

Zdi se, da Irene ne more ponuditi resničnih odgovorov na to vprašanje; še več, gledalec dobi celo vtis, da njen obstoj zaznamujeta nekakšna praznina in do neke mere celo odsotnost resnično pozitivnih razlogov za življenje. Njen družinski krog je omejen zgolj na očeta, ki mu laže v zvezi s svojimi nezakonitimi dejavnostmi, za katere se zdi, da ne dopuščajo prostora za nikakršno resnično delo, v katero bi lahko dekle usmerilo svojo energijo. Čeprav namreč upošteva osebno etiko, bi le težko predpostavili, da njeno ravnanje ni povezano s privlačnim zaslužkom, še zlasti v času, ko Italijo – podobno kot druge južnoevropske države – zaznamuje velika stopnja brezposelnosti med mladimi[2]… In ko jo Grimaldi vpraša, ali nima „nobenega projekta, nobene ambicije“, mu pripoveduje le o svoji „dejavnosti“, ne da bi z eno samo besedo omenila kakršno koli drugo možnost poklicnega udejstvovanja.

Čeprav je po drugi strani v ljubezenskem razmerju z dvema različnima moškima, se ti odnosi zdijo zgolj mlačni, prepredeni z bolj ali manj pomembnimi lažmi in konec koncev tudi ne ravno zadovoljivi. Ne zdi se, da bi lahko katera od teh zvez prerasla v osnovanje družine ali da bi se lahko v njej rodil otrok: in vendar je podoba pretekle družinske sreče vseprisotna, pa čeprav le kot Irenin spomin na otroške dni, ko je v družbi očeta in še žive matere počitnikovala na snegu. Gledalca zbode v oči še to, da glavne junakinje ne obkroža nobena skupina, ki bi ji mlada ženska pripadala in bi ji torej lahko nudila kakršno koli oporo.

S kinematografskega vidika je režiserka izoliranost oseb poudarila tako, da jih je pogosto postavila za zaslon, steklo ali okno, ki predstavljajo oviro in ustvarjajo razdaljo, kar je najizraziteje prav pri Irene. Enako velja za glasbo, ki si jo mlada ženska predvaja z digitalnim predvajalnikom, medtem ko se sama premika po ulici, obkrožena z brezbrižnimi ljudmi.

Ta v nebo vpijoča osamljenost je nedvomno ena od posledic vse večjega individualizma zahodnih družb, ki jih zaznamuje zlasti zaton velikih političnih in verskih ideologij ter institucij, ki naj bi skrbele za socializacijo, kot so družina, sindikati ali šola[3]. Vendar večja subjektivna svoboda, ki jo z vsem tem pridobimo, hkrati pomeni, da posameznik še težje osmisli svoj obstoj ali ta smisel nekje poišče, zlasti v kriznih trenutkih, kot je tisti, ki ga sproži Grimaldijeva odločitev.

Čeprav ne gre za neposreden odgovor na to krizo, je edina resnična Irenina strast intenzivno ukvarjanje s športom – kolesarjenjem in zlasti plavanjem v morju. Vztrajanje pri tej samotarski dejavnosti v ledeno mrzli vodi, v kateri je plavanje mogoče le v plavalnem kombinezonu, nedvomno kaže na psihološko uteho, ki jo tako udejstvovanje nudi mladenki kot protiutež njenim strahovom (ki kot taki niso nikoli izgovorjeni, vendar bodejo v oči med prizori evtanazije). Vendar gre znova za individualni šport, ki ne zahteva nobene vezi s sočlovekom.

Paradoksalno je, da želi Irene konec koncev prav z Grimaldijem vzpostaviti resnično človeški odnos, ki bi temeljil na zaupanju in odkritosrčnosti, še zlasti po smrti mladega invalida, ki jo globoko pretrese. Inženirju zaupa svoje dvome in se nato v solzah zgrudi v njegov objem. Njegov samomor, ki ga ne more preprečiti, bi moral torej v njej spet vzbuditi eksistencialni nemir, za katerega pa kljub vsemu najde – skoraj magičen – končni odgovor med obiskom Sulejmanove mošeje v Istanbulu. Seveda se lahko vsak gledalec sam odloči, kaj pomeni vzlet lista papirja, ki ga v zrak ponese vzgonski veter, o katerem je govoril Grimaldi, vendar pa je v tem prizoru nedvomno mogoče uzreti žarek upanja v svetu, oropanem vseh iluzij.

Nekaj smernic za razpravo

• Miele/Irene: svet te mlade ženske se zdi na začetku jasno razmejen. In vendar se dva načeloma ločena svetova postopoma prepleteta drug z drugim. Kje kaže iskati razloge za tovrstno postopno prepletanje?

• V filmu Miele igra glasba pomembno vlogo, zlasti kot spremljava v prizorih samomorov s tujo pomočjo. Vendar to nikakor ni njena edina vloga. Kakšno vrednost ima glasba za glavne junake? Zakaj se zdi, da je potrebna predvsem kot spremljava umirajočim?

Michel Condé
Les Grignoux (Liège, Belgija)
http://www.grignoux.be