zgodba
Wiktor in Zula se srečata leta 1949 med ruševinami povojne Poljske. On je izobražen glasbenik, ki po podeželju išče kandidate za državno sponzorirano folklorno skupino, ona je mlada pevka, ki ga očara s svojim temperamentom in samosvojo držo. Čeprav se zdi, da si nista usojena, hkrati ne moreta živeti drug brez drugega. Njuni burni romanci sledimo iz Poljske v vzhodni Berlin, v Jugoslavijo in v pariške jazz klube petdesetih let.
Hladna vojna, posvečena režiserjevima staršema in navdihnjena z njuno življenjsko zgodbo, je globoko osebna, z glasbo prežeta zgodba o nemogoči ljubezni v nemogočih časih. Film oskarjevca Pawła Pawlikowskega (Ida) je iz Cannesa odnesel nagrado za najboljšo režijo.
iz prve roke
»Film je deloma navdihnilo zapleteno in viharno razmerje mojih staršev. /…/ Bila je velika romantična ljubezen. Potem pa sta se sprla in razšla. Kasneje sta se znova našla in imela mene, se spet ločila, imela druge partnerje, mama se je celo poročila. Nato sta vsak zase zapustila državo in se znova srečala na Zahodu, se nekako spet uspela skregati in raziti, dokler nista nazadnje, štirideset let kasneje, skupaj umrla. /…/ Videl sem že marsikaj, ampak zgodba mojih staršev zasenči vse druge. Bila sta najbolj zanimiva dramska lika, kar sem jih kdaj srečal. /…/ Njuna zgodba je bila vedno z mano; kot nekakšna matrica za vse ljubezenske zgodbe. Vedel sem, da jo moram posneti. /…/ Ne maram biografij, življenja ni mogoče zajeti v film. Vsiljevanje nekakšne vzročno-posledične logike običajno pripelje do zelo cenenih prizorov in dialogov ter reduktivnih interpretacij. Zato sem dolgo iskal rešitev in nazadnje prišel do eliptičnega sloga pripovedi, a sem potreboval nekaj, kar bi vse držalo skupaj. Glasba je tako postala nekakšen tretji lik v filmu, tretji element, ki je pomagal identificirati spreminjajoče se razmerje, različna časovna obdobja in različne kraje.«
– Paweł Pawlikowski
portret avtorja
Paweł Pawlikowski (Varšava, 1957) se je pri štirinajstih letih iz rodne Poljske odselil v Nemčijo in Italijo, leta 1977 pa se ustalil v Veliki Britaniji. Študiral je literaturo in filozofijo v Londonu in Oxfordu. Sredi osemdesetih let je začel snemati uspešne dokumentarce za BBC, med katerimi so From Moscow to Pietushki, Dostoevsky’s Travels, Srbska epika (Serbian Epics) in Pohajkovanje z Žirinovskim (Tripping with Zhirinovsky). Dvema igranima televizijskima filmoma, ki ju je posnel v devetdesetih, sta sledila celovečerca Zadnje zatočišče (Last Resort, 2000) in Moje poletje ljubezni (My Summer of Love, 2004). Filma sta režiserju poleg številnih drugih mednarodnih priznanj prinesla nagrado Britanske akademije za film in televizijo (BAFTA). Leta 2011 je Pawlikowski v Parizu posnel psihološki triler Ženska iz petega okrožja (La femme du Vème, 2011), v katerem sta zaigrala Kristin Scott Thomas in Ethan Hawk. V rodno Poljsko se je vrnil leta 2013, da bi posnel Ido, za katero je poleg številnih drugih priznanj prejel oskarja za najboljši tujejezični film in pet nagrad Evropske filmske akademije. Film smo si leta 2015 lahko ogledali tudi na Kinodvorovem rednem sporedu. Pawlikowski trenutno živi v Varšavi, kjer poučuje filmsko režijo in scenaristiko na Wajdovi šoli.
kritike
»Prvi del se odvije kot neskončno zapeljiv muzikal z najčudovitejšo črno-belo fotografijo, kar sem jih videl v dolgem času. V filmu lahko čutimo številne vizualne vplive, med katerimi najbolj izstopajo Brassaïove fotografije nočnega Pariza. Tu so tudi kompozicije v slogu Tarkovskega, vzdušje pa spominja na Evo Josepha Loseyja /…/. Koreografija in ritem plesov, posnetkov in montaže sta čisti užitek. Ta površinski vrtinec prevzetosti pa ne bi deloval brez žareče Joanne Kulig, katere igralski nastop je dovolj silovit, da bi lahko postala Jeanne Moreau de nos jours. /…/ Lahko bi rekli, da bo film najbolj ugajal baby boomerjem, kakršen sem tudi sam /…/, a Hladna vojna prekipeva od zanosne energije in politične relevantnosti, ki bosta presegli vsakršno tovrstno predalčkanje.«
– Nick James, Sight & Sound
»Hladna vojna je mračen muzikal, poln tišin in elips, ki v spomin prikliče besede Milesa Davisa, da ‘ne gre za note, ki jih igraš, ampak za tiste, ki jih ne igraš’. Gledalcu je prepuščeno, da zapolni občasne luknje v zgodbi in zasluti prava čustva, ki tako pogosto ostanejo neizgovorjena. Temu primerno me je film pustil brez besed. /…/ ob tej poljsko-britansko-francoski koprodukciji se mi je nepričakovano zazdelo, da gledam Casablanco ali Deželo la la v režiji Andrzeja Wajde ali Agnieszke Holland – opomin na tiste temeljne stvari, ki ostanejo, ko čas mineva.«
– Mark Kermode, The Observer
»Hladna vojna je muzikološka poslastica, ki prinaša eklektičen venček pesmi: od tradicionalnih ‘gorskih’ melodij do hvalospevov poljedelskim reformam iz sovjetskega obdobja; od klasičnih skladb, prek odlomkov Georgea Gershwina (pesem I Loves You, Porgy ima posebno pomembno vlogo) in drugih jazz komadov, pa vse do Rock Around the Clock benda Bill Haley & His Comets. /…/ Vznemirljiva študija romantičnih razočaranj s fantastičnim soundtrackom.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Hladna vojna je veličasten skok v preteklost: film, narejen z zanosom in liričnostjo, ki obudi zlate čase evropskega novega vala. /…/ Pawlikowski /…/ prikliče v spomin Miloša Formana, Jiríja Menzla in Françoisa Truffauta na začetku njihovih karier. Film, posnet v črno-beli tehniki, do zadnje podrobnosti poustvari povojno komunistično Poljsko in Pariz petdesetih in šestdesetih let. Morebitni občutek, da gre za vajo v sepijasti nostalgiji, izniči čudovito ognjevita in impulzivna igra Joanne Kulig.«
– Geoffrey Macnab, The Independent
»Pretresljiv povojni ep v miniaturi – kot roman, napisan s preciznostjo in varčnostjo kratke zgodbe.«
– A. A. Dowd, The AV Club
»Hladna vojna je namreč tudi, če ne predvsem muzikal, vendar zgodovinski, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. V dobesednem pomenu, ker obsega vse od poljskega ljudskega petja in muziciranja, umetniške predelave folklornega izročila do jazza in rock’n’rolla v pariškem klubu Eclipse. In v prenesenem pomenu, ker je v ta pevsko-plesni in glasbeni »razvoj« dejansko vpletena navadna oziroma politična zgodovina, kakor tudi nastanek in konec tistega »nemogočega« ljubezenskega razmerja.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Hladna vojna mehko obteži kot žametna žalost. Omogoči in prereže krila tako boleče, da me je popeljalo čez, onkraj katarzičnih solz in potešitve. Preprosto ni potešitve. Naslov je več kot primeren. Tudi z minimalistično sceno, dogajanje je skoncentrirano na mestne vinjete, zaprte prostore in prostrani travnik. Takšna je bila ljubezen v času hladne vojne.«
– Jedrt Jež Furlan, Fokuspokus
»Težko si je bilo zamisliti, da bo po z oskarjem nagrajeni Idi Paweł Pawlikowski presegel samega sebe. A njegov avtorskih zamah v Hladni vojni je še širši in samozavestnejši. /…/ Novi celovečerec tako mojstrsko združuje prvine zasebnega in političnega, intimnega in epskega, zvočnega in slikovnega. Vizualna paleta je kot v filmu Ida črno-bela, a v njem ni v resnici nič črno – belega. /…/ Iz kadra v kader neverjetno zgoščene pripovedi Pawlikowski plasti pomene. V razponu dvanajstih let kot da mimogrede oriše epoho, ki je ključno zaznamovala 20. stoletje. Film precizira izkušnjo disidentstva in izseljenstva in se spiralno vrača k tematiki pristnosti in zvestobe. Do samega sebe in do drugega. Postavljen je v pretekle čase, a zbada s presneto aktualnimi vprašanji. /…/ Če se zdijo filmski kadri manj filigransko konstruirani in bolj dinamično spontani kot pri Idi, pa je skoraj za vsakim posnetkom svoja zgodba, ki ponuja čisti cinefilski užitek. /…/ Gre za veličastno fresko na teme minevanja časa, spreminjanja družbe in večnosti ljubezni, ki je prežeta z melanholično grenkobo in lucidnim uvidom v bistvo človeškega tiktakanja. Pretresljiva Hladna vojna se tako približa resnici, kot se ji lahko le fikcija.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija
»Ljubezenska zgodba, ki ji prepreke postavljajo železna zavesa, komunistični režim, osebne vrednote in življenjska prepričanja, vsakega od njiju lahko pripeljejo samo do konca, ki bi s svojo scenografijo lahko pobegnil iz kakega filma Andreja Tarkovskega. Hladna vojna je gotovo en od filmskih presežkov, ki smo jih letos deležni iz evropske kinematografije /…/. Estetski, kompleksen, provokativen, zgodovinsko pomenljiv in s svojim koncem tudi avtohtono evropski /…/.«
– Samo Rugelj, Siol.net
»Hladna vojna – monumentalno črno-bela, zaljubljena v štikle, ki jih vrti – ni le kronika njunih srečevanj širom Evrope, od Pariza do Jugoslavije, ali le odisejada njune bujne, živčne, delirantne, moderne želje, ki ne popusti, temveč tudi negacija opozicije socializem/kapitalizem, saj ‘nora’ ljubimca ne bi živela niti ‘tu’ niti ‘tam’, niti v ‘realnem’ socializmu niti v ‘dobrem’ kapitalizmu. Kapitalizem ni alternativa ne spominom na jazz njunega nemira in njune obsedenosti ne temu, kar sta pustila v pesmih, ki sta jih pela. Njuna ljubezen lahko preživi le kot tveganje, kot nevarnost, kot intriga hladne vojne.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina