zgodba
Monika, nemirno in ognjevito dekle iz delavskega razreda, nekega dne spozna Harryja. Ko se dekle doma znajde v težavah, mlada zaljubljenca ukradeta čoln Harryjevega očeta in odplujeta na otoček v stockholmskem arhipelagu. Tam ga ona uči plesati, se ljubiti in krasti zelenjavo, sanjata pa tudi o lastni družini. A strastnega in brezskrbnega poletja je konec. Monika je noseča. In mladi par mora nenadoma vstopiti v družinsko življenje in odraslost, o kateri je vsak sanjal drugače.
Nadvse čutna in hkrati pretresljiva zgodba o mladi ljubezni, pritiskih spolnih vlog in stiski delavskega razreda v Stockholmu. S Harriet Andersson v prvi od mnogih Bergmanovih vlog in polna omamnih, atmosferičnih podob direktorja fotografije Gunnarja Fischerja velja za zgodnjo mojstrovino in enega najvplivnejših filmov velikega švedskega cineasta.
iz prve roke
»Nobeno dekle v švedskem filmu ni nikoli izžarevalo toliko naravne erotične privlačnosti kot Harriet. /…/ In tako smo odpluli ter se nastanili na otoku Ornö, v hiši tamkajšnjega cerkovnika. Kot sem dejal, producentov nismo stali nič. Nikakršne scenografije ni bilo. Preprosto zabavali smo se. Scenarij je bil zgolj ohlapno skiciran, mi pa le romantična in nekoliko izmučena majhna tovarišija, ki se je zbrala vsak dan navsezgodaj zjutraj. To je bil res čudovit avgust. A ko smo se ravno pripravljali na odhod, se je zgodilo. Da bi prihranili pri prevozu, smo pustili, da se je posneti material tiste tri tedne kopičil. Ko smo ga končno poslali v razvijalnico, pa smo ugotovili, da je malodane na vseh posnetkih na negativu strahotna praska. Iz Stockholma so nam sporočili, da moramo vse skupaj, od začetka do konca, posneti še enkrat. No, vsaj petinsedemdeset odstotkov filma. Nobena filmska ekipa ni še nikoli točila večjih krokodiljih solz. Z največjim veseljem smo še ostali!«
– Ingmar Bergman, Bergman on Bergman
kritike
»Poletje z Moniko je najbolj izviren film najbolj izvirnega med režiserji. Za današnji film pomeni tisto, kar je bilo za klasični film Griffithovo Rojstvo naroda. Kakor je Griffith vplival na Eisensteina, Gancea in Langa, tako je Poletje z Moniko, pet let pred svojim časom, privedlo do vrhunca tisti preporod sodobne kinematografije, katerega vrhovni svečeniki so bili Fellini v Italiji, Aldrich v Hollywoodu in (tako smo verjeli, morda zmotno) Vadim v Franciji. /…/ O čem smo sanjali, ko je bilo v Parizu prvič predvajano Poletje z Moniko? Ingmar Bergman je že takrat počel tisto, česar francoski režiserji niso počeli – in kar jim še danes očitamo. Poletje z Moniko je že bilo film In Bog je ustvaril žensko, toda narejen brezhibno. In tisti zadnji kader Cabirijinih noči, v katerem Giulietta Masina nepremično zre v kamero: smo mar pozabili, da se je to že zgodilo v Poletju z Moniko? Smo mar pozabili, da smo že izkusili – s tisočkrat večjo silovitostjo in poezijo – tisto nenadno zarotništvo med igralko in gledalcem … ko nas Harriet Andersson, s smejočimi se in obenem od zbeganosti orošenimi očmi, gledaje v kamero vabi, naj bomo priča njeni zgroženosti nad tem, da si je izbrala pekel namesto nebes? To je najbolj žalosten kader v zgodovini filma.«
– Jean-Luc Godard, Cahiers du Cinéma, julij 1958
»Poletje z Moniko, posneto v razkošni črno-beli fotografiji, priča o režiserju, ki do popolnosti obvladuje svoj medij in njegovo edinstveno izraznost.«
– Manohla Dargis, The New York Times