Med drugo svetovno vojno je družina takrat štiriletnega Markusa Imhoofa pod okriljem Rdečega križa k sebi vzela Giovanno, podhranjeno osemletno deklico iz Italije. A ko se je vojna končala, se je morala mala begunka vrniti v domovino. Leta 1949 so Imhoofovi uredili ponoven obisk, vendar so švicarske oblasti deklico spet poslale domov. Tam je Giovanna kmalu po vrnitvi umrla. Stara je bila trinajst let.
Imhoofova zgodba iz otroštva postane izhodišče za pogled v sodobno begunsko krizo. Režiser se vkrca na ladje operacije Mare nostrum, obišče begunska taborišča v južni Italiji in prisostvuje švicarskim zaslišanjem prosilcev za azil – kar je vse del procesa vračanja beguncev, od koder so prišli. Eldorado je grenka slika brezobzirnega odnosa, ki se ne meni za človeško tragedijo: krizo, ki so jo povzročila ekonomska neravnovesja, zaradi katerih so bogate severne države postale nekakšen eldorado, kamor se skušajo za vsako ceno prebiti tisti manj srečni.
»Po dokumentarcu Več kot med sem se lotil dveh filmskih projektov: prvi naj bi govoril o migracijah in drugi o denarju. Med raziskovanjem pa sem kmalu ugotovil, kako tesno sta ti temi povezani; o migracijah namreč ni mogoče govoriti, ne da bi se dotaknili teme denarja. /…/ Vsak izmed nas nosi v žepu košček Konga: redke kovine v prenosnih telefonih. Osemdeset odstotkov koltana in kobalta izkopljejo v preprostih rudnikih v Kongu, a dobiček se izteka v Švico. Evropski trgovinski sporazumi z Afriko o brezcarinskem uvozu naših kmetijskih izdelkov prav tako po svoje prikrajajo pravila: afriški kmetje se ne morejo kosati z našim subvencioniranim uspehom. /…/ Film v svojem bistvu govori o konfliktu med ‘jaz’ in ‘mi’; o kontrastu oziroma medsebojni povezanosti med številnimi različnimi stvarmi znotraj ene same celote. Podobno kot v orkestru, kjer ne slišimo le trobente, ampak tudi violo in flavto. Gre za upanje, da bi dosegli ravnotežje; da bi lahko sever in jug zaživela kot en sam organizem, ki ne bi ves čas izkoriščal in s tem uničeval samega sebe.«
– Markus Imhoof