zgodba
Delavci odkrijejo, da je ponoči nekdo odpeljal stroje iz njihove tovarne dvigal. Hitro jim postane jasno, da bi bil to lahko začetek konca. Odločijo se zasesti stavbo in tako preprečiti zaprtje. A ko brez sledu izgine tudi vodstvo, jim ostane le še napol prazna tovarna in kopica vprašanj.
iz prve roke
»Na Portugalskem in v Evropi se je v zadnjih nekaj letih korenito spremenil naš način gledanja na svet. Slabi obeti za prihodnost in pomanjkanje tehtnega dialoga o sedanjosti so nas pogosto navdali z občutkom nemoči. To je bilo moje izhodišče za film. Zaprtje tovarne dvigal (ene številnih, ki se vsak mesec zaprejo v industrijskem predmestju Lizbone) deluje kot nekakšen mikrokozmos in parabola, s pomočjo katere skušam raziskati značilnosti in posledice tega občutka nemoči. Liki, ki jim grozi bankrot, se trudijo obdržati glavo nad gladino in poiskati način, kako si na novo organizirati življenja. Ko se soočajo z izgubo služb in propadom institucij, v katere so verjeli, jih poganja občutek nujnosti in nekakšen nagon po preživetju. Prisiljeni so se podati – neradi in s strahom v srcu – na nepredvideno kolektivno pustolovščino.«
– Pedro Pinho
portret avtorja
Pedro Pinho je študiral film v Lizboni, Parizu in Londonu. Leta 2009 je s petimi filmskimi kolegi ustanovil produkcijsko hišo Terratreme, ki je v zadnjih letih odigrala ključno vlogo pri vzponu nove generacije portugalskih režiserjev. Tovarna nič je Pinhov prvi igrani celovečerec.
kritike
»Ta portugalska drama o delovnih razmerjih – s pesmimi – je pustolovski, energičen film. /…/ Čeprav v njej odzvanjajo določene francoske filmske študije delavskih vprašanj (najočitneje Godardov film Vse gre dobro), je Tovarna nič povsem samosvoj izdelek; inteligenten in domiseln, pa čeprav nekoliko robat film. /…/ film, ki bo sprožal diskusije in ki ne bi mogel biti bolj aktualen.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Gledati Tovarno nič je izkušnja, kakršne še niste doživeli. /…/ Režiser nam ponudi angažiran družbeni komentar, ki pa se vzdrži vsakršnega moraliziranja; pragmatično študijo, ki si ne dela iluzij o resnični usodi tovarn, kakršna je tista iz filma, hkrati pa nikoli ne zdrsne v svetobolje. Zasluge za vse to gre pripisati čarobni iskrici, ki nikoli ne ugasne in ki sproža občasne izbruhe pesmi in plesa: elementu človeškosti.«
– Bénédicte Prot, Cineuropa
»/…/ film, ki se iz neorealistične drame v slogu cinéma vérité nepričakovano spremeni v tistega samoroga med filmskimi žanri: neorealistični muzikal.«
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Pinho in njegovi igralci, v glavnem resnični tovarniški delavci, ustvarijo briljanten in nepozaben film, ki raziskuje naše razmerje do dela in postavlja pod vprašaj temeljna načela naše kapitalistične družbe.«
– Diana Sanchez, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Pinhova Tovarna nič, ki s širokim zornim kotom zajame težave celotnega ekonomskega sistema, predstavlja najnovejši filmski odgovor na portugalsko finančno krizo. /…/ Prisotnost dvomljivega lika – nekakšnega delavskega teoretika ali agitatorja na lovu za krizami – poskrbi za nekaj pronicljivih marksističnih razglabljanj; tri ure, kolikor traja film, pa vsebujejo kopico presenečenj in užitkov, med katerimi prednjači nekaj izbruhov samorefleksivnih pevsko-plesnih točk in najočarljivejši poklon filmu Sicilia! dvojice Straub-Huillet«
– Dennis Lim, Film Comment
»Ta film, Tovarna nič, namreč vsako situacijo tako temeljito in z vseh koncev obdela, da ne dopusti nobenega slepila. Tako iz »nada« (portugalsko »nič«) dobimo upanje.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Pinho nam že s prvo podobo da okusiti atmosfero, ki ji bomo priča: prek asociacije nas vodi do misli o popolni demontaži socialne države. Izkušnje z dokumentaristično produkcijo pa mu omogočijo, da z minimalnimi izraznimi sredstvi izpelje poglobljeno refleksijo o vdoru v prostor delavčeve intime ter zasegi te s strani kapitala. Večino filma spremljamo dogajanje, ki je posledica niza dogodkov ene noči, razvoj zgodbe pa je domiselno omejen na notranjost hale in dialoge med liki. Pinho je ustvaril lucidno in prodorno analizo aktualne družbene klime zahodnega sveta, ki gledalcu nevsiljivo zastavi vprašanje: kako smo lahko dovolili, da smo se danes znašli v takem položaju. S čudovitim končnim obratom je tako ustvaril proletarski muzikal, ki gledalcu pogreje srce in ga sili v premislek lastne družbene pasivnosti.«
– Denis Valič, RA Slovenija