King Vidor pripoveduje zgodbo velike vojne skozi oči običajnega človeka. Jim Apperson je premožen brezdelnež, ki spomladi leta 1917 kot prostovoljec odide na fronto v Francijo. Sprva se vse skupaj zdi kot lahkomiselna mladostna pustolovščina. Jim se spoprijatelji s Slimom in Bullom, vojakoma iz delavskega razreda, in trije ‘sodobni mušketirji’ postanejo neločljivi. Dvorijo Mélisandi, »mali francoski kmečki lepotički, ki ne govori angleško, a se prav dobro znajde tudi brez tega« … Romantične komedije pa je nenadoma konec, ko vojaki odkorakajo na bojišče.
Velika parada je film epskih razsežnosti, v katerem nastopi na tisoče statistov; v njem lahko opazujemo prava oklepna vozila, orožje in vojaška letala. King Vidor si je pri določanju tempa akcije v bojnih prizorih – imenoval jih je tudi »krvavi balet« in »balet smrti« – pomagal z metronomom (film je bil v Sloveniji predvajan pod naslovom Danse macabre). Vojne veterane, ki so si ga v tistem času ogledali, je osupnil režiserjev realistični pristop.
Velika parada je bila pod naslovom Danse macabre v kinematografu na Kolodvorski 13 (današnji Kinodvor) predvajana od 3. do 6. novembra 1926. »Ali ste že doživeli, da bi publika po premijeri tako oduševljena zapustila kino ‘DVOR’? Ne zamudite in oglejte si Danse macabre.« – Jutro, 4. novembra 1926. »Tudi vi bi lahko doživeli ono, kar je doživela trojica mladih, zdravih vojakov in lepa mlada francoska deklica v velefilmu: Danse macabre. Parada smrti. 7 dejanj iz svetovne vojne 1914-1918. Najboljše od najboljšega! Senzacija nad senzacijo!« – Jutro, 5. novembra 1926. (vir: dLib)
zanimivosti
»Velika parada je bila eden najuspešnejših filmov dvajsetih let (v newyorškem kinu Astor je bila na sporedu skoraj dve leti). Delo ni le pripomoglo k uveljavitvi mladega studia Metro-Goldwyn-Mayer, pač pa tudi utrlo pot nizu protivojnih filmov, med njimi Na polju slave (What Price Glory, 1926), Krila (Wings, 1927) in Na zahodu nič novega (All Quiet on the Western Front, 1930). Film je utrdil Vidorjev sloves vodilnega hollywoodskega režiserja in ponesel med zvezde Johna Gilberta, ki je z romantično glavno vlogo resno ogrozil Valentinov status ‘velikega ljubimca’. Velika parada se je znašla na vrhu lestvice najboljših filmov leta 1925 po izboru časopisa New York Times in tako prehitela Poslednjega moža (Der letzte Mann), Hudobno trojico (ali Trojico nevernih; The Unholy Three) in Zlato mrzlico (The Gold Rush). Razlog za njeno privlačnost je tičal v identifikaciji občinstva s tremi vojaki v podobi Johna Gilberta, Toma O’Briena in Karla Dana. Mordaunt Hall je v oceni filmov za leto 1925 zapisal: ‘V zgodbi je prepričljiva romanca, ki pritegne, omehča srce in morda celo privabi solzo v oči ali povzroči cmok v grlu. Med projekcijo je Slim, najvišji od treh tovarišev, ki ga igra Karl Dane, nekega krepkega možakarja pripravil do tega, da je vstal s sedeža in zamomljal: ‘Upam, da ga ne dobijo.” Avtentični opis vojnih prizorov je bil velik uspeh za umetnike in tehnično ekipo; navdihoval jih je Laurence Stallings, odlikovani veteran velike vojne, ki je v boju izgubil nogo. Vidor je pogosto hvalil Stallingsa: ‘O vojni mi je povedal več, kot sem lahko izvedel iz vseh sinopsisov in knjig. Več je imel povedati – več znanja za moj namen – kot 230 kilometrov shranjenih filmov Urada za javne informacije, ki jih je moj agent preučil v Washingtonu’.«
– Anthony L’Abbate in Caroline Yeager, Le Giornate del cinema muto 2006
Vidor se je na snemanje pripravljal z gledanjem dokumentarnih filmov, ki jih je med prvo svetovno vojno posnela ameriška vojska. Posnetek vojakov, ki so korakali v pogrebnem sprevodu, ga je pripeljal do zamisli, da bi pohod ameriških sil skozi gozd Belleau posnel v ritmu metronoma in tako poudaril slutnjo tragedije in smrti. Nastala je ena najbolj prepoznavnih sekvenc filma in ena najslavnejših sekvenc nemega obdobja.
Veliko parado pogosto opisujejo kot najuspešnejši nemi film vseh časov. V času prvotnega predvajanja je zaslužil več kot šest milijonov dolarjev, s čimer je zaostal le za MGM-ovo produkcijo Ben-Hur iz leta 1925. Do znamenitega V vrtincu (Gone with the Wind, 1939) je ostal najbolj dobičkonosen film omenjenega studia.
iz prve roke
»Vedno sem predvideval, da bomo potrebovali vsaj deset let, preden bomo lahko naredili pravi vojni film. Propaganda in bojne strasti udeležencem zameglijo razum; sledita naveličanost in cinizem, ki nista nič manj zaslepljujoča in zavajajoča. A vojna je nekaj zelo človeškega in po desetih letih prevladajo človeške vrednote, ostalo pa postane nepomembno. Zanima nas zgodba posameznika in ne množice: sočustvujemo z vojakom in njegovim dekletom, z njegovo materjo in njegovimi bližnjimi, pri tem pa ne prezremo velikanskega spektakla, ki ga obdaja, temveč ga gledamo skozi njegove oči. Druga ob drugi priplavata na dan človeška komedija in strašanska tragedija. Svoje mesto najdejo poezija in romanca, vzdušje, ritem in tempo. To je ‘Velika parada’, kot jo vidimo mi iz leta 1925. /…/ Ne bi rad vzbujal vtisa, da zavzemam kakršnokoli stališče glede vojne. Vsekakor je ne podpiram, nočem pa tudi pridigati proti njej. Ustaviti vojno je podobno, kot če bi skušali obrniti tok Niagare. Vojna nas povsem preplavi. Ko izbruhne, jo je treba vzeti kot posledico nečesa, kot nalogo, ki zahteva takojšnjo pozornost in ne dopušča debate. A če lahko pokažemo, da na prav vse prizadete učinkuje enako, da imamo vsi podobne navade in življenja, podobne upe, ljubezni in ambicije – potem bomo morda lahko začeli odpravljati njene vzroke.«
– King Vidor, režiser
kritike
»/…/ tudi če bi bila Velika parada Vidorjev edini prispevek k filmski umetnosti, bi bilo njegovo mesto med največjimi zagotovljeno. /…/ Prepričan sem, da je Velika parada prejela častno medaljo revije Photoplay zato, ker je šlo za tako izjemno izkušnjo: ljudje, ki so prestali vojno, so ugotovili, da je bilo veliko stvari prav takih, kot so se jih spomnili; tisti, ki je niso doživeli, pa so nenadoma spoznali, o čem so njihovi možje in sinovi govorili. Zato se je tudi zdelo, da je proti vojni v prihodnosti, to pa je zelo nenavadno za ameriški film. In v filmskem smislu ga ni mogoče prehvaliti. /…/ Velika parada je še vedno aktualna, ker gre za prvi film o svetovni vojni, ki so ga naredili tisti, ki so se je udeležili. Poleg tega je izjemno zabaven. /…/ V filmu igra tudi John Gilbert v enem najboljših nastopov, kar jih je nemi film kdaj zabeležil.«
– Kevin Brownlow, filmski zgodovinar in prejemnik častnega oskarja za življenjsko delo
»Sinoči je bil na sporedu kina Astor zgovoren filmski ep o prvi svetovni vojni, ki je izbrano občinstvo izmenično spravljal v solze in smeh. /…/ V filmu so pripetljaji, ki očitno izhajajo iz izkušenj, saj so tako zelo drugačni od navlake, ki jo običajno gledamo v vojnih prizorih. Zaradi realizma se podrobnosti zdijo pristne, film pa zgrabi gledalčevo pozornost. /…/ Prizori so tako popolni, kot jih lahko ustvarita človeška domišljija in inteligenca, igra pa ves čas brezhibna. Nič ne bi moglo biti bližje resnici kot dejanja in izrazi treh tovarišev v kaki uniformah. /…/ Bojni prizori prekašajo vse, kar je bilo kdaj upodobljeno na platnu /…/. Vrhunski vojni film.«
– Mordaunt Hall, The New York Times, 20.11.1925
»/…/ Samo po sebi se razume, da se bosta Jim in Mélisande spet našla. Silovitost in tankočutnost, s katero je to ponovno združenje prikazano, lahko komaj opišemo z besedami – zato imamo filme. Govorjeni dialog bi bil le motnja v prizoru, ki je upodobljen tako precizno kot tisti, v katerem Mélisande prepozna oddaljeno figuro, ki šepa navzgor po pobočju in spozna – čeprav ji razum in izkušnje govorijo drugače –, da se je njen ljubimec vrnil. To je popoln trenutek nemega filma, trenutek, ki prekipeva od čustev, večjih od besed.«
– Dave Kehr, The New York Times, 11.10. 2013
»Velika parada je kljub epski razsežnosti in ‘univerzalni’ temi film presenetljive intimnosti in anekdotičnega humorja.«
– Martyn Auty
glasbena spremljava
Neil Brand je skladatelj, pisatelj in glasbenik, ki že skoraj trideset let spremlja neme filme v londonskem National Film Theatru in na mednarodnih festivalih po vsem svetu. Brand, ki se je sprva izšolal za igralca, je avtor glasbe za televizijske dokumentarce, DVD izdaje in gledališke predstave ter pisec nagrajenih radijskih in televizijskih iger.
http://www.neilbrand.com/
kino zemljevid
Kino zemljevid je eden večjih projektov, ki smo jih pripravili v Letu kina. Izhodišče ima v raziskavi Kinodvorove zgodovine, ki je pokazala, kako pestro preteklost kina ima Ljubljana. Skoznjo se je namreč v prestolnici filmski trak vrtel na več kot sedemdesetih lokacijah oziroma kino prizoriščih, v več kot dvesto različnih kinematografih. Pestrost ljubljanske kinematografije smo predstavili v publikaciji Kino zemljevid, ki poleg zemljevida z označenimi lokacijami vključuje tudi podatke o vsakem izmed kinematografov.