zgodba
»Film govori o kratkotrajni socialistični vstaji v Parizu v času francosko-pruske vojne. Marca 1871 so se Parižani uprli francoski vladi, ki je nato pobegnila iz prestolnice in se zatekla v Versailles. Radikalci so ustanovili proletarsko vlado, znano pod imenom pariška komuna, ki je ostala na oblasti dva meseca, dokler je ni strmoglavila francoska vojska. Watkins je pri raziskovanju tega pomembnega poglavja v francoski (in socialistični) zgodovini ubral radikalno eksperimentalen in sodelovalen pristop, ki naj bi odražal skupnostno naravo komune. Film je posnel v veliki zapuščeni tovarni, pri njem pa je, večinoma povsem brez igralskih izkušenj, sodelovalo več kot dvesto dvajset igralcev – ti niso bili zadolženi le za interpretacijo vlog, ampak so morali raziskati tudi življenja in ozadja svojih likov. Igrane rekonstrukcije dogodkov se v filmu prepletajo s posnetki igralcev, medtem ko razpravljajo o projektu, svojem odnosu do vlog ter sodobni politiki; zgodovinsko pripoved pa uokvirja drzno anahronistična domislica: dogajanje prenašata konkurenčni televizijski postaji Commune TV in Versailles TV. Watkinsova navdihnjena mešanica poglobljene zgodovinske raziskave, razburljive drame, oblikovnih inovacij in medijske analize ostaja eden največjih filmskih dosežkov 21. stoletja.«
– Anthology Film Archives
iz prve roke
»V francoskih šolah je bila pariška komuna vedno zelo zapostavljena tema, čeprav gre za ključni dogodek v zgodovini evropskega delavskega razreda – ali pa morda ravno zato. Večina igralcev je ob našem prvem srečanju tako priznala, da o temi ne vedo skoraj ničesar. Zelo pomembno je bilo, da so se neposredno vključili v raziskavo, saj so tako dobili vpogled v tiste vidike sodobnega francoskega sistema, ki ne opravljajo svoje dolžnosti pri zagotavljanju resnično demokratičnega in participativnega postopka. /…/ Živimo v zelo mračnem obdobju človeške zgodovine. Postmodernistični cinizem (ukinjanje humanistične in kritične misli v izobraževalnem sistemu); skrajni in vsesplošni pohlep, značilen za potrošniško družbo; človeška, gospodarska in okoljska katastrofa kot posledice globalizacije; vse večje trpljenje in izkoriščanje ljudi iz tako imenovanega tretjega sveta; ter poneumljajoči konformizem in standardizacija, ki ju prinaša sistematična avdiovizualizacija planeta – vse to ustvarja svet, v katerem etika, morala, človeška solidarnost in predanost (razen oportunizmu) veljajo za ‘staromodne’. Svet, v katerem sta pretiravanje in ekonomsko izkoriščanje postala norma, ki se je učijo celo otroci. Za nas, ki živimo v takšni družbi, je dogajanje v Parizu spomladi 1871 utelešalo (in še vedno uteleša) idejo o boljšem svetu in potrebo po nekakšni kolektivni socialni utopiji, ki jo danes potrebujemo tako zelo, kot umirajoči potrebujejo plazmo. In tako se je rodila ideja za ta film.«
– Peter Watkins
kritike
»Film, v katerem igrajo brezposelni, priložnostni delavci, priseljenci brez dokumentov in lokalni prebivalci, gledalcu omogoči, da odigra lastno zgodovino; da vprašanja pariške revolucije poveže z izzivi maja ‘68 in sodobnosti. /…/ Nekateri filmski zgodovinarji, ki radi stigmatizirajo ta ali oni poskus, bodo morda rekli, da je revolucijo nemogoče posneti. Watkins dokaže nasprotno. Komuna se požvižga na dejstva, ignorira Louise Michel in Julesa Vallèsa – namesto tega snema ideje, daje glas ljudstvu in pokaže, da obdobje pariške komune pomeni začetek razvoja neke misli. V filmu odmevajo tudi sodobna vprašanja: rasizem, vloga žensk, družbena neenakost, cenzura, šola …«
– Jean-Luc Douin, Le Monde
»Watkinsova šesturna mojstrovina – dinamična zgodovinska rekonstrukcija v obliki eksperimentalnega dokumentarca – je nadvse navdihujoča. To sinkretično delo levičarskega modernizma, namenjeno vzbujanju revolucionarne evforije, je ravno tako neposredno kot samorefleksivno. Watkins na novo zgradi zgodovino na njenih lastnih ruševinah, uporabi medije kot okvir, vrh tega pa pripoved prežame z neverjetno prezenco.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Režiserjev namen ni ‘pripovedovati’ o komuni, čeprav najbrž še nihče nikoli ni tako dobro ujel vzdušja tistega burnega trenutka, ampak nas spodbuditi, da si zastavimo nekaj vprašanj o sebi in svojem odnosu do družbe.«
– Emile Breton, L’Humanité
»Podobno kot številni drugi Watkinsovi filmi, na primer Vojna igra, Kazenski park in odlični Culloden (o zadnji kopenski bitki v Veliki Britaniji, leta 1746), je tudi Komuna zasnovana kot televizijska reportaža. Morda se to zdi nenavaden način za obravnavo dogodkov v 18. in 19. stoletju, toda film v resnici deluje kot komentar zgodovine in sedanjosti, družbenega spomina in medijev.«
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader
»Režiser se izogne paralizirajoči nostalgiji, ki običajno spremlja revolucionarno mitologijo, ter ustvari temeljni film o rojstvu politike.«
– Jade Lindgaard, Les Inrockuptibles
»Igralci pokažejo neverjetno energičnost, predanost in spretnost, čeprav imajo le redki izmed njih igralske izkušnje. Njihova strast je tako pristna, da se na trenutke zdi, da bodo skočili s platna in upor prenesli v dvorano.«
– Peter Lennon, The Guardian
»NLP v avdiovizualni pokrajini: edinstveno, čudovito in vznemirljivo delo, ki običajne ustvarjalne mehanizme sesuje v prah.«
– Jean-Marie Durand, Les Inrockuptibles
»Gre za izjemno živo in ambiciozno mešanico zgodovinske rigoroznosti, lažnega dokumentarca in dela v nastajanju. /…/ Peter Watkins iz vsakega gledalca naredi čuječega in ozaveščenega akterja zgodovine.«
– Cécile Mury, Télérama