iz prve roke
»Delati hočemo filme, ki bodo boleli, razburjali in vznemirjali. Kajti živimo v težkih časih, v takšnih trenutkih pa je počivati zločin. /…/ Danes, ko večina medijev skriva resnico pred nami, ko od njih dobimo le trapaste govorice, trivialne novice in senzacionalistična poročila o zločinih, se podajamo na ulice, da bi izvedeli, kaj se v resnici dogaja. Prisluhnemo umetnikom, ki si upajo tvegati življenja in svojo blaginjo ter nas znova spominjajo na najpomembnejšo dolžnost umetnika: da se vedno postavi na stran trpinčenih, zlorabljenih, zatiranih in razčlovečenih – pa naj bo s peresom, čopičem ali kamero.«
– Lino Brocka
kritike
»Delo, posneto po kontroverznem, malo prej objavljenem romanu Edgarda Reyesa, je resno sociološko tematiko knjige vsekakor učinkovito preneslo v popkulturno filmsko areno. /…/ Toda film knjigo prekaša v dveh pogledih. Najprej s tem, ko iz samega mesta naredi vizualno gonilo drame: s snemanjem na resničnih lokacijah najhujših manilskih slumov režiser doseže stopnjo visceralne neposrednosti, ki na tiskani strani ne bi bila mogoča. Posrečena je tudi odločitev, da mizansceno iz ameriških filmov noir štiridesetih in petdesetih let uporabi v sodobni socialnorealistični melodrami. Zgodbi tako vdahne novo dinamiko, saj ji omogoči, da preseže konvencije žanra – gledalec najprej prejme pomirjujoče generične smerokaze, le da bi mu jih nato iztrgali prizori, kot je osupljivo eksplicitna epizoda v gejevskem bordelu. Brocka, nekdanji duhovnik, ki se je po ustanovitvi gledališke skupine za mlade iz slumov začel ukvarjati s filmom, je podobne prijeme uporabil tudi v svojih resnejših poznejših delih. Toda v Manili je prvič našel pravo ravnovesje med politično jezo in zavezanostjo ustvarjanju za množični trg. Film z leti ni izgubil prav nič svoje iskrenosti in moči.«
– Tony Rayns, Film: The Critics’ Choice
»Lino Brocka je najboljši filipinski režiser vseh časov, njegova mojstrovina Manila v krempljih luči pa najboljši filipinski film, kar jih je bilo kadarkoli posnetih. Konsenz je bil dosežen kmalu po tistem, ko je Manila prvič prišla v kinematografe, misel pa se je ohranila vse do danes. Še večjo legitimnost je dobila z uvrstitvijo Manile na prvo mesto desetih najboljših filipinskih filmov zadnjih tridesetih let po izboru Združenja filipinskih filmskih kritikov ter z vključitvijo v knjigo Film: The Critics’ Choice, seznam sto petdesetih najboljših filmov, ki so bili po mnenju kritikov kadarkoli posneti. Tako torej pravijo oni. Kaj pa mi – vi, jaz, navadni smrtniki? Kaj menimo mi? /…/ Ne skušam reči, da Manila ni velik film – mislim, da je, vendar ne zaradi razlogov, ki jih ljudje običajno navajajo. V smislu ‘mesa in kosti’ – karakterizacije in zgradbe pripovedi – Manila ni dosti več kot odlično posneta melodrama; tisto, zaradi česar je film velik, je njegova ‘koža’. Manila v krempljih luči ima čudovito vizualno teksturo, za katero je zaslužen snemalec Mike De Leon (pozneje tudi sam izvrsten režiser). Od uvodnega prizora z umazanimi pločniki in zasmetenimi ‘esteri’ (kanali) pa do zadnjega posnetka Julia, ki se skriva na koncu slepe ulice – film je niz čutnih podob, podanih na surov in iskren način. Še več, posnetki so prežeti z občutkom nujnosti; neposrednosti, ki je nezgrešljivo Brockova – kot da bi režiser film posnel tik pred kinodvorano, kjer se predvaja, razvil posnetke in stekel noter, da bi kopijo še čisto svežo vtaknil v projektor. /…/ Kot portret korupcije in propada nekega človeka Manila nikakor ni popolna. Toda kot portret mesta, ujetega med nebesa in pekel, je film neprekosljiv – česa podobnega v filipinski kinematografiji nismo videli ne prej ne pozneje.«
– Noel Vera, Menzone Magazine, 2002
»Filmar iz tretjega sveta mora pod imperativom takojšnjega dobička /…/ in grožnjo neusmiljenega spopada z oblastjo nujno izumiti novo, povsem svojo filmsko govorico. To so režiserji, ki so nas globoko zaznamovali: Satyajit Ray v petdesetih letih, Ousmane Sembène v šestdesetih, Lino Brocka na koncu šestdesetih, pa spet Lino Brocka konec sedemdesetih – in danes. /…/ Izjemno plodovit, poln prekipevajoče energije, neopredeljiv – ta mali mož se nahaja v samem srcu svoje dežele. Pozná in živi vsa protislovja filipinske kulture in kinematografije. Brocka ni osamljeni junak, je javna osebnost, ‘izpostavljeni’ obrobnež, žrtev blatenj, ki ga ščiti sloves v tujini. Nekaj ključnih lastnosti si deli s Pasolinijem: spoštovanje do ‘nižje’ kulture, čut za lepoto teles in željo po seciranju družbenih vezi, ki jih ta telesa predstavljajo. Brocka svoje like rad vrže v pasti mizanscene, a se nikoli ne umakne, ko jih preplavijo čustva. In ko se nazadnje znajdejo stisnjeni ob zid, je tam z njimi tudi režiser.«
– Serge Daney, 1981
Film sta leta 2013 restavrirala World Cinema Foundation in Film Development Council of the Philippines v sodelovanju z LVN, Cinema Artists Philippines in Mikom De Leonom. Restavriranje je potekalo v laboratoriju Cineteca di Bologna / L’Immagine Ritrovata. Finančna sredstva je zagotovil Doha Film Institute.