iz prve roke
»Več tednov sem potreboval za odločitev, ali naj priredim Bernanosovo knjigo ali ne. Imel sem neskončno pomislekov; med drugim me je skrbelo, da bi se romanu izneveril. Toda potem sem pomislil: če bom zvest sam sebi, bom zvest tudi Bernanosu. Naredil sem kalup, svoj kalup. Vanj sem vnesel vse bistveno, kar je šlo notri, vključno z avtorjevimi zavednimi in nezavednimi mislimi; te so bile pomembnejše od dogajanja. /…/ Vse, kar vidimo v filmu, sem vzel pri Bernanosu. To je bil zelo gost gozd. Na nekaterih mestih sem besedilo le malo oklestil, v nobenem primeru pa ga nisem želel poenostavljati – to bi bilo grozno –, ampak sem skušal najti njegovo bistvo. /…/ Pri knjigi me je zlasti pritegnilo, da je dogajanje notranje, to pa je pot, ki jo v svojih filmih ubiram tudi sam. Pravzaprav menim, da bi moralo dogajanje v filmih na splošno postati bolj notranje, in mislim, da se bo to tudi zgodilo. Kar smo doslej imeli za gibanje, kar smo iskali v vsakem filmu, je bil po mojem mnenju le nemir. /…/ Verjamem, da je vsako gibanje sestavljeno iz tistega, kar se dogaja pod obrazi, pod kožo obraza, v pogledih, držah in kretnjah. /…/ Občinstvo zelo cenim. Vedno je pripravljeno čutiti, še preden razume. Tako je tudi prav. Film je čarovnija, zato nikoli ne moremo predvideti odziva gledalcev. Sam jim predvsem ne skušam ničesar razlagati – samo prosim jih, naj znova postanejo otroci, naj gledajo in poslušajo.«
– Robert Bresson
kritike
»Če se nam Dnevnik vaškega župnika na skoraj fizičen način razkriva kot mojstrovina, če nagovarja tako kritike kot številne običajne gledalce, je tako predvsem zato, ker se dotakne naše senzibilnosti, nedvomno najbolj vzvišene duhovne senzibilnosti, a navsezadnje bolj čustvene kot intelektualne. /…/ Kritiki so se razdelili na dva nasprotna pola: na tiste, ki so bili Dnevnik najmanj usposobljeni razumeti, a so ga ravno zato toliko bolj vzljubili (ne da bi vedeli, zakaj), ter nekatere ‘happy few’, ki dela niso ne odobravali ne razumeli, saj so pričakovali nekaj drugega. Prav ‘tujci’ v filmu, čisti književniki kot Albert Béguin in François Mauriac, so bili tisti, ki so – presenečeni, da jim je neki film sploh lahko tako všeč – znali odvreči predsodke in najbolje prepoznati Bressonove namene. /…/ Z Dnevnikom vaškega župnika se začenja novo obdobje filmske priredbe. Doslej so filmi pod krinko estetskega prevoda v drug jezik skušali nadomestiti roman. /…/ Dnevnik pa je nekaj povsem drugačnega. /…/ Tu ne gre za prevajanje, pa naj bo še tako zvesto in inteligentno, še manj za svobodno, ljubeče iskanje navdiha z namenom ustvariti filmsko kopijo romana; gre za to, da režiser s filmskimi sredstvi na temeljih romana zgradi novo delo. Nikakor ne film, ‘primerljiv’ z romanom ali ‘vreden’ njega, pač pa novo estetsko stvaritev, ki je kot nekakšen roman, pomnožen s filmom. /…/ Romanopisec si, tako kot cineast, prizadeva nakazati potek resničnega življenja. Ob upoštevanju teh bistvenih podobnosti se ideja o pisanju romana v filmski obliki ne zdi tako absurdna. Toda Dnevnik vaškega župnika nam pokaže, da je še bolj plodno, če namesto o skupnih točkah med romanom in filmom razmišljamo o njunih razlikah; če režiser skozi film potrdi obstoj romana, namesto da bi ga v njem raztopil. O delu druge stopnje, ki tako nastane, je skoraj nezadostno reči, da je ‘zvesto’ izvirniku, saj to pravzaprav je roman. Predvsem pa ni ‘boljši’ od knjige (takšna sodba bi bila nesmiselna), ampak je ‘več’ kot knjiga. Čeprav lahko zasluge za estetski užitek, ki ga doživimo ob Bressonovem filmu, pripišemo zlasti Bernanosovemu geniju, Dnevnik vsebuje vse tisto, kar je ponujal roman, vrh tega pa še njegov odsev v filmu.«
– André Bazin
»Dnevnik vaškega župnika, v katerem sta vsak zvok in vsaka slika diskretno precizna, je film silovite zmernosti: kontemplativen, a neposreden, elokventen in odkrit, skrivnosten, a luciden /…/. Le redki umetniki od renesanse naprej so znali tako prepričljivo združiti estetsko z duhovnim. V zaključnem posnetku Dnevnika postane alegorija kristalno jasna, ko duhovnikove zadnje besede – ‘Vse je milost’ – nakažejo, da je film sam sveti zakrament.«
– J. Hoberman, The Village Voice