Bučko (Claude Barras / Švica, Francija / 2016)
Bučko je animirani film, na prvi pogled namenjen otrokom, a mislim, da lahko predvsem odrasli od njega odnesemo marsikaj. Je zgodba o negotovosti in osamljenosti, o podpori, ljubezni in pripadnosti, predvsem pa zgodba o družini, ki jo ustvarimo sami in je velikokrat do nas bolj prijazna in razumevajoča kot tista, v katero smo bili rojeni.
Posledice (Darko Štante / Slovenija, Avstrija / 2018)
Film, ki sem ga v Kinodvoru videla največkrat, je zagotovo Posledice. In je tudi film, ki me je do danes med slovenskimi najbolj navdušil. Popelje nas v neizprosen svet vzgojnih zavodov, kamor odrasli tako radi potisnejo “neobvladljivo” mladino, da bi jih “vzgojili”. Zanje je zgodba tu zaključena, Darko Štante pa nam da dragoceni uvid v to, kaj se tam pravzaprav dogaja.
Ubijanje svetega jelena (Yorgos Lanthimos / Velika Britanija, Irska / 2017)
Nihče ne bi smel biti potisnjen v situacijo, da odloča o tem, kateri od njegovih družinskih članov bodo umrli in kateri bodo živeli. A, ko do tega pride v Ubijanju svetega jelena, gledalci to realnost hitro sprejmemo in ne preostane nam drugega, kot da dve uri tesnobno spremljamo, kako se bo zgodba razvila.