iz prve roke
»Izbral sem delo Hjalmarja Söderberga, ker je njegovo pojmovanje tragedije sodobnejše. Predolgo je bil v senci drugih dveh velikanov, Ibsena in Strindberga. Zakaj pravim sodobnejše? Namesto samomora in ostalih grandioznih dejanj v tradiciji patetične tragedije je Söderberg raje izbral grenko tragedijo človeka, ki mora nadaljevati z življenjem, čeprav so njegovi ideali in sreča uničeni.«
– Carl Th. Dreyer
kritike
»Gertrud v svoji norosti in lepoti dosega Beethovnova pozna dela.«
– Jean-Luc Godard, Cahiers du cinéma, 1968
»Če si Gertrud ponovno ogledamo danes, ali pa če jo preprosto gledamo, kot bi je še nihče nikoli ne videl, bomo doživeli šok. Dreyer je eden velikanov kinematografije. Ta gledališka igra, posneta v črno-beli tehniki, z nemoderno temo (ljubezen z veliko začetnico) in neznanimi, nekoliko togimi danskimi igralci, je leta 1964 delovala kot nekakšna čudno staromodna klasika, izgubljena med modernimi, svežimi novimi valovi. Samo Dreyerjevi pravi oboževalci so znova začutili njegovo strašljivo modernost, logično posledico štiridesetih let ustvarjanja, v katerih je raziskoval brezdanjo ljubezen in dvojno dno scenografske kocke, vključeval belo kot sredstvo za mučenje, glasbo (kadar že ne solze) pa kot tisto, kar nastopi, ko besede ne zadostujejo več. In danes, ko je ta modernost jasna vsem, je film še vedno pred svojim časom /…/. Najbolj čudovita sivo-siva fotografija v zgodovini filma razprostre neskončne plasti svetlobe kot oblake časa, skozi katere ne prodre nič – ničesar namreč ni mogoče popraviti.«
– Serge Daney, Libération, 1983
»Film je v meni vzbudil nekakšno religiozno čustvo. Čutil sem, da se v njem skriva nekaj bistvenega. Kaj? Minevanje življenja, ujetega v ključne trenutke. Skrajna zgoščenost: tako malo prizorov za tako dolgo življenje. In skrajna raztegnjenost: ker so prizori dolgi in gostobesedni. Kako je mogoče hkrati zgoščevati in raztegovati? To je skrivnost filma. Ne vem, koliko časa traja, a omogoči nam, da si ogledamo in poslušamo vse človeško življenje. Ne le dogodke (tri zveze, polne razodetij in razočaranj) in ne le junakinjin značaj (hrepenenje po absolutnem in uporništvo), temveč njeno moralo na preizkušnji časa.«
– André Téchiné, 1987
»Nenarativni duh, ki straši po pripovedi in se skriva v liku Gertrud same, na vsakem koraku ogrožajo psi, ki se junakinji zaganjajo v noge: pripovedni svet moških z njihovimi preteklostmi in prihodnostmi, ki si jo skušajo prilastiti. Toda Gertrud, živeča le v kontinuirani sedanjosti, vztrajna in nespremenljiva, se vsem izmakne. In če se izmika tudi nam, se morda zato, ker jo s svojo pripovedno izkušnjo lahko beremo le kot monotono – zamrznjen trenutek (kot v slikarstvu) ali podaljšan trenutek (kot v glasbi), ki ne more pripeljati do nobene višje logike. A čeprav Gertrud ne sprašuje, ima moškim veliko povedati. /…/ Dreyer je v različnih intervjujih poudaril oba vidika junakinje; videl jo je kot močnejšo od vseh moških likov, toda hkrati nestrpno: ‘Ne more sprejeti ničesar, česar ne čuti sama.’ Dodal je, da noben moški ne bi mogel nikoli izpolniti njenih pričakovanj. Pravzaprav bi lahko rekli, da se v Dreyerjevi strastni ambivalentnosti skriva vsa tragična moč filma. Kritiki so se v glavnem razhajali v tem, ali je Gertrud veličastna ženska ali pošast, izpolnjena oseba ali takšna, ki živi v iluziji, žrtev ali zmagovalka – toda film na čudežen način doseže, da je vse našteto hkrati, v vsakem trenutku.«
– Jonathan Rosenbaum, Sight and Sound, 1985
»V zgodovini filma ne poznamo bolj metafizičnega ali bolj fizičnega filma. Snemati telesa, da bi odkrili duše. Kdo ne bi verjel vanje, potem ko si je ogledal Gertrud in jih srečal na Dreyerjevih podobah? Ob tem filmu verjamete v dušo ali pa vanjo ne boste nikoli več verjeli. /…/ Ali lahko duše igrajo? Da. Nekoč sem videl Gertrud Carla Th. Dreyerja.«
– João Bénard da Costa, Escritos sobre Cinema