zgodba
Francoska pisateljica Christine Angot odpotuje v Strasbourg, kjer je nekoč živel njen pokojni oče. Ko je bila stara trinajst let, ga je tam prvič spoznala in takrat jo je začel spolno zlorabljati. Njegova žena in otroci še vedno živijo v Strasbourgu. S snemalko in prijateljico Caroline Champetier se Christine odloči pozvoniti na vrata …
iz prve roke
»Hotela sem obiskati naslov, kamor sem očetu dolga leta pisala in kjer sem nekoč bila, pred petintridesetimi leti. Mislila sem, da ne bom mogla pritisniti na stikalo zvonca. Iz strahu, da mi ne bo nihče odprl ali da mi ne bodo dovolili vstopiti. Tako kot mi nihče ni odgovoril na sporočila, ki sem jih v teku let puščala na telefonski tajnici. In vem, da če ne bi imela kamere, če Caroline Champetier ne bi snemala zvonca, moj prst ne bi nikoli pritisnil nanj. Nisem bila sama, to je bilo bistveno. Sama ne bi šla nikoli tja. Zaradi strahu, nemoči. /…/ Rada bi vedela, kakšno zgodbo si ljudje napletejo, ko izvejo, kaj se je zgodilo. Globoko v sebi vedo, kaj je res. Toda zgradili so zid, ki zakriva to realnost. Nikomur se ni treba soočiti z njo. Da bi obvarovali ta jez, so se tisti, ki so ga zgradili, prepričali, da sem nora, da si izmišljam stvari, ustvarjam fikcijo. Zgodbo so obrnili na glavo. /…/ Ljudje me vedno sprašujejo, kaj se mi je zgodilo. Toda mene zanima, kaj se je zgodilo njim. Morda se sliši čudno, ampak to je glavno vprašanje. Za njih gre. Oni so del zgodbe. Kaj si torej pravijo, ko se gledajo v ogledalu? /…/ Tudi v literaturi imamo podobe, vendar so notranje, osebne, mentalne, vsak bralec si jih sam ustvari iz stavka. Podobe v filmu pa je mogoče opisati, se o njih pogovarjati, spadajo med dokaze. Nihče mi ne more reči, da očetovi ženi polagam besede v usta. Vidimo lahko, da je ona tista, ki govori.«
– Christine Angot
kritike
»Družina je dokumentarni film o nasilju. Režiserka prikaže nasilje svoje matere, mačehe, nasilje novinarjev in medijev, a tudi svoje nasilje, ko se odloči, da bo izsilila priznanje. Odkrijemo Christine Angot, ki je daleč od klišejev, videnih na televiziji: to ranljivo žensko preganja neutolažljiva travma, ki se ne more zaceliti. V tem smislu se film pokloni vsem žrtvam spolnega nasilja po svetu, ki jim nikoli ni uspelo pogasiti bolečine, saj ljudje, ki naj bi jih zaščitili, zločina ne prepoznajo.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com
»Družina je celovečerni režijski prvenec Christine Angot, ki pa k filmu ne prihaja kot novinka: podpisala je že scenarija za filma Žarek v srcu in Obe strani rezila režiserke Claire Denis; slednji je tudi nastal po njenem romanu Un tournant de la vie. Njen pristop k dokumentarcu je bil nenačrtovan in organski – občutek imaš, da je kamero usmerila vase zato, da bi bila sama priča svoji travmi in jezi, in ne da bi ustvarila javni dokument. /…/ Gre za, kot bi pričakovali, boleč, neprijeten in čustveno pretresljiv film, preiskavo travme, ki so jo povzročila tako očetova grozovita dejanja kot sokrivda drugih odraslih v bližini, pa naj so se je zavedali ali ne.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Kot jo opomni odvetnik, ko izve, da je mačeha vložila tožbo zaradi motenja posesti in vdora v zasebnost, ta dejstva niso več zasebna, ne ščiti jih več družinski molk, temveč so postala javna – zdaj so odgovornost vse družbe.«
– Sophie Joubert, L’Humanité