zgodba
Srbsko podeželje, pomlad leta 1999. Tri sestre začnejo snemati videodnevnik, ko njihovega očeta med Natovim bombardiranjem vpokličejo v vojsko. Skozi zabavne, čustvene, mimobežne posnetke vsakdanjega življenja se izriše intimen portret treh deklet, vsake v svoji dobi odraščanja, njihovih medsebojnih, družinskih in prijateljskih, tudi ljubezenskih odnosov. Ta krhki topli svet, zapisan na minljiv videotrak, nova prijateljstva, prvi poljubi in razočaranja zasenčijo strah pred realnostjo padajočih bomb.
iz prve roke
»Najprej sem opravila anonimno spletno anketo, da bi videla, kako se ljudje spominjajo tistega časa, predvsem moja generacija; takrat sem bila namreč stara sedem let. Imam dve starejši sestri in tovrstna dinamika mi je zelo blizu, zato sem vključila ljudi njunih starosti, pa tudi mlajše in starejše generacije. Prejela sem okoli 200 odgovorov. Zlasti zanimivo je, da je za ljudi, ki so bili v tistem času otroci in najstniki, to obdobje povezano s številnimi pozitivnimi spomini. Niso hodili v šolo, veliko časa so preživeli s prijatelji, doživeli so prve ljubezni in poljube. A po drugi strani so bili prestrašeni: njihove očete so vpoklicali v vojsko, sirene so naznanjale letalske napade, pa zaklonišča in vojaška letala … Torej je bilo hkrati strašljivo in vznemirljivo. A v anketi je izstopal občutek skupnosti, bližina, ki so jo ljudje občutili drug z drugim, saj so skupaj preživljali veliko časa. Nekdo je napisal, da je bilo takrat prvič in zadnjič, da je vstopil v vsako hišo v svoji soseski. To je izkušnja, ki sem jo dobro razumela.«
– Emilija Gašić
