zgodba
Angela in Pasquale sta odraščala skupaj v majhni kmečki vasici. Mlada sta in zaljubljena in želita se poročiti. Toda poroko sta prisiljena vedno znova prelagati, saj si njuni družini ne moreta privoščiti obreda in vaške zabave. Skupaj se domislijo zvitega načrta, da bi se izognili stroškom. Zamisel vključuje lažni prepir in navidezno ugrabitev. Toda potem se stvari zapletejo …
kritike
»Film Dnevi ljubezni prekipeva od šarma, življenja, energije, elegance in talenta. Ni presenetljivo, da je med letoma 1954 in 1955 prejel tri ali štiri mednarodne nagrade. Giuseppe De Santis je trenutno eden najboljših italijanskih režiserjev. /…/ Njegova največja odlika je nedvomno pretanjen občutek za pripovedovanje ljudskih zgodb. Pripoveduje s strastjo, zato lahko doseže in gane zelo širok krog občinstva. /…/ Dnevi ljubezni so naravnost čudovita mala pravljica. /…/ Humor in poezija se prepleteta v tipično italijansko provincialno zgodbo. /…/ Film se bo dotaknil vsakogar: ne le zaradi svoje slikovitosti, ampak tudi zaradi univerzalne teme. Fondi namreč ni edini kraj, kjer se ‘mladi zaljubljenci’, ki si želijo poroke in skupnega življenja, znajdejo pred nepremostljivimi težavami – tragedija, ki jo film blaži s humorjem in optimizmom. /…/ Dnevi ljubezni se končajo s čudovitim, izjemno čutnim, skoraj poganskim prizorom, v katerem se mlada človeka končno združita na morski obali. De Santis pokaže izjemno spretnost, ko ljubezen slavi v njeni najplemenitejši obliki, hkrati pa poudarja njeno telesnost. Film, ki ima številne kvalitete v vseh pogledih, si že samo zaradi tega prizora zasluži ogled.«
– Georges Sadoul, Les Lettres françaises, 1955
»Ker ni mogel uresničiti bolj ambicioznih projektov, se je Peppe De Santis na zelo samosvoj način pridružil smeri, ki so jo nekateri kritiki poimenovali ‘rožnati neorealizem’. Rezultat je bil lahkoten in vesel film, z življenjsko energijo in barvami, ki jim v naši kinematografiji tako rekoč ni primerjave. Toda ne zgolj po zaslugi sistema ferraniacolor, ki je bil – kolikor se spomnim – le v tem filmu uporabljen na tako premišljen in oseben, eksperimentalen in avtorski način; če ne verjamete, si poglejte druge filme iz tistih let, na primer Stenovega pionirskega Totòja v barvah (Totò a colori, 1952) ali Ladjo prekletnic (La nave delle donne maledette,1953) Raffaella Matarazza.«
– Goffredo Fofi