zgodba
Valentina je javna uslužbenka v zaspanem majhnem mestu. Poročena je z geologom Maksimom, ki pa je redko doma. Nezadovoljna z življenjem in službo Valentina zdolgočaseno postopa po hiši. Neke noči na vrata potrka Nadja. Valentina jo povabi naprej, misleč, da gre za njeno novo gospodinjsko pomočnico. Nadja sprejme delo, a Valentina ne ve, da je mladenka prišla v mesto poiskat Maksima, ki ji je zlomil srce, ko je med eno svojih odprav obiskal njeno vas …
kritike
»Bežna srečanja so bila le eden izmed številnih filmov, posnetih med letoma 1966 in 1967, ob samem koncu otoplitve v času Hruščova, v katerih so se sposobne, neporočene junakinje /…/ spopadale z neskladjem med zahtevami poklica ter zahtevami ljubezni, družine in – v širšem smislu – človeške narave. Ti filmi so daleč presegali stereotipe o sovjetski ženski iz časov Stalina: pepelka ali pa nepremagljiva amazonka. /…/ Zgodba Nadje in Maksima je izvirala iz kratke zgodbe Leonida Žuhovickega /…/, a Nadja v interpretaciji Nine Ruslanove je veliko bolj zanimiva od suhljate, bledolične sedemnajstletnice v knjigi. Je samostojna mlada ženska z globokimi koreninami v domači vasi. Toda najbolj zanimiv in razvit odnos v filmu je tisti med ženskama, ne pa med njima in Maksimom. Žuhovicki se sodelovanja z Muratovo spominja takole: ‘Moja zgodba je bila zgodba moškega; postalo pa je jasno, da želi Kira posneti film o ženskah.’«
– Jane Taubman, Kira Muratova: Kinofile Filmmakers’ Companion 4
»Bežna srečanja so simfonija, ki na resnično osupljiv način združuje zvok, sliko in provokativno družbeno kritiko. Ne preseneča, da je bil film dvajset let prepovedan.«
– Verena von Stackelberg, Sight and Sound
»Filmi Kire Muratove svojega sporočila ne nosijo na dlani in naše pozornosti ne nagradijo z običajnim čustvenim izkupičkom, zato jih je treba brati pazljivo. Toda priča smo izjemni, edinstveni inteligenci.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Muratova zruši stereotip učinkovite birokratke, ko osvetli protagonistkine odnose z ljudmi. Zakaj se odloči kompromitirati lik napredne, opolnomočene sovjetske ženske s prikazom njene čustvene ranljivosti? Ko junakinjo osvobodi politične uporabne vrednosti, Muratova ponudi sliko, ki je v nasprotju s kanonom sovjetskega socialnega realizma. Mreže čustev in navezanosti postanejo prostor za preizpraševanje ideologije, s katero tekmuje ljubezen.«
– Steffanie Ling, Notebook
»V filmu Kire Muratove se liki oblikujejo skozi njihovo taktilno interakcijo s svetom stvari, ki jih obkroža. Ljudje in predmeti ustvarjajo čutni sistem znakov, v katerem potekajo spektakli subjektivnosti in želje. Rastline, posoda, glasbila, oblačila, posteljnina, stene, pohištvo in telefoni se zdijo skoraj živi. Ženski sveta ne raziskujeta le s pogledom, temveč tudi z dotikom. Zdi se, da Valentina pri nastavljanju ur ustvarja čutno povezavo s časom.«
– Isabel Jacobs, East European Film Bulletin
»Tekstura hišnih predmetov ter mehka geometrija svetlobe in senc bogatijo vsak kader te trpke drame o odnosih. /…/ Skrhanost odnosov se zrcali v konkretnih predmetih: razbitih krožnikih, nedelujočih pipah, kitari s počenimi strunami, raztrgani usnjeni jakni. Za nekatere predmete se izkaže, da jih je mogoče popraviti. Toda tragedija Bežnih srečanj je, da kljub pogostim izletom v preteklost življenja ni mogoče preprosto zakrpati.«
– Natalia Winkelman, The New York Times