zgodba
Sarajevo, sedanjost. Triindvajsetletna Rahima, sirota bosanske vojne, se po najboljših močeh trudi skrbeti za svojega štirinajstletnega brata Nedima, odločena, da mu zagotovi boljšo prihodnost. Marljiva in resna mladenka, ki je po težavnih najstniških letih uteho našla v islamski veri, upa, da bo šel fant po njenih stopinjah. A nekega dne v restavracijo, kjer dela kot kuharica, pride obvestilo, da se je Nedim zapletel v pretep s sinom lokalnega politika. Pripetljaj sproži niz dogodkov, ki Rahimo pripeljejo do vznemirjujočega odkritja …
Drugi celovečerec bosanske režiserke je odkrit in luciden portret generacije, ujete v brezkončno sedanjost tranzicijskega Sarajeva. Film je osvojil posebno priznanje žirije v canski sekciji Posebni pogled in nagrado za najboljšo igralko na festivalu v Sarajevu.
iz prve roke
»Med pisanjem scenarija za moj prvi film Sneg smo se veliko pogovarjali o nečem, kar smo takrat imenovali ‘bosanske sanje’. To je bilo neposredno po vojni, v obdobju, ko smo verjeli v svetlo prihodnost, v rekonstrukcijo sistema. V času razvijanja ideje za svoj drugi film sem se vprašala, kaj se je zgodilo s temi sanjami. Razočarana sem spoznala, da smo v letih tako imenovane tranzicije prenehali sanjati in da smo sanje zamenjali s spomini. Začela sem se spraševati, ali je bila vojna edino obdobje v našem življenju, ko smo zares živeli. /…/ V središču mojega zanimanja je bil občutek, da smo postali talci podle politike in pomanjkanja strukture, kar je sčasoma privedlo do odsotnosti smisla. Najbolj zanemarjen del populacije so postali prav tisti, ki bi morali biti v središču pozornosti: mladi ljudje. Osredotočiti sem se želela na generacijo, za katero je bila vojna prva stvar, ki so jo izvedeli o svetu. Na koncu se je zgodba zgostila v družinsko dramo vojnih sirot Rahime in Nedima, ki poskušata najti svoj prostor v okolju, ki ubija njune sanje. S pomočjo dveh otrok, ki sta tragično izgubila starše v vojni, sem želela prikazati vse tegobe in krivice družbe v tranziciji. /…/ Nasprotja so glavna poteza filma. Nasprotja med bogatimi in revnimi, med življenjem in smrtjo, med preteklostjo in sedanjostjo, med resničnostjo in iluzijo, med svobodo in ujetništvom. V Otrocih Sarajeva, paradoksalno, vse to biva hkrati. Osrednji lik je mikrokozmos vseh naštetih nasprotij. Rahima je paradigma zapletene povojne realnosti. Ko glavni junakinji sledim s kamero iz roke, želim, da bi se gledalec pridružil tej mladi ženski na njenem potovanju skozi čustva. /…/ Vse dokler je vojna prisotna v našem vsakdanjem življenju, bo prisotna tudi v umetnosti. Namenila sem se posneti najstniški film, a Otroci Sarajeva so nazadnje postali film o posledicah vojne. Kdor se želi resno ukvarjati s filmom, življenjem in svetom, ki nas obkroža, ne more povedati zgodbe, ne da bi se na tak ali drugačen način dotaknili vojne oziroma njenih posledic.«
– Aida Begić, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Aida Begić (1976, Sarajevo) je diplomirala iz režije na sarajevski Akademiji scenskih umetnosti. Njen diplomski film Prvo smrtno iskustvo je bil leta 2001 premierno prikazan v uradni selekciji canske fundacije Cinéfondation, nato pa nadaljeval uspešno pot po različnih svetovnih festivalih. V Cannes se je vrnila leta 2008, ko je njen celovečerni prvenec Sneg (Snijeg) prejel glavno nagrado v programu Posebni pogled. Film, ki opisuje življenje skupine žensk v odmaknjeni, od vojne opustošeni vasi, je kasneje osvojil številne mednarodne nagrade in nominacije (med drugim nominacijo Evropske filmske akademije za odkritje leta), prikazan pa je bil tudi na ljubljanskem LIFFu. Leta 2009 je Aida Begić ustanovila neodvisno produkcijsko hišo Film House, trenutno pa poučuje režijo na sarajevski Akademiji scenskih umetnosti. Otroci Sarajeva so njen drugi celovečerec.
kritike
»Odlika post-travmatičnega filma Aide Begić je v njegovi sposobnosti, da brez pretirane sentimentalnosti opiše tako uničujoče posledice bosanske vojne kot tudi razprtije in šok katerekoli vojne. /…/ Otroci Sarajeva so sodoben neorealistični film, popolnoma uravnotežen spoj fikcije in elementov srce trgajočega dokumentarca. /…/ To je boleč, a hkrati upanja poln portret ženske; portret generacije, ki se noče predati.«
– obrazložitev glavne nagrade na Filmskem festivalu v Pesaru
»Begićevi uspe z minimalizmom, pretanjenim občutkom za detajle in skoraj poetično morečo atmosfero, ki jo dopolnjujejo stari posnetki pojočih otrok v porušenem Sarajevu in izvrstno poigravanje z zvokom /…/, ustvariti izviren pogled na bosensko sedanjost, povsem prežeto s preteklostjo.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Otroci Sarajeva so silovita in neprizanesljiva zgodba o moči družine, ki jo poganja intenziven občutek dostojanstva in sočutja /…/. Marija Pikić je v vlogi preganjane Rahime osupljiva.«
– Mark Adams, Screen Daily
»Neizbežno trezen in tiho kljubovalen film /…/ priča o ustvarjalki, ki je svojo strast do teme tokrat združila z vse večjo spretnostjo pri oblikovanju prepričljive drame.«
– Megan Lehmann, The Hollywood Reporter
»V tej siloviti drami bosanske režiserke/scenaristke Aide Begić razbita družina služi kot metafora za zlomljeno družbo.«
– Alissa Simon, Variety
»Izjemno me je navdušila Aida Begić, ki mnogo obeta. Njen drugi celovečerec je pogumen, samozavesten in neizprosen.«
– Wendy Ide, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Sight & Sound
»/…/ neolepšano opisovanje družbenega razkroja, cikličnega nasilja in vladnega kriminala priča o izjemnem pogumu mlade režiserke /…/.«
– Daniel Fairfax, Senses of Cinema
»Eleganten portret, posnet v hipnotičnih plan-sekvencah.«
– Eric Vernay, Première
»Iz snovi, ki bi lahko vodila do melodrame najhujše vrste, je režiserka Snega ustvarila precizno kroniko družbe, ki je zato, da bi pozabila, pripravljena pristati na vse – tudi na lasten razkroj pod vplivom vsesplošne korupcije. Otroke Sarajeva odlikuje sijajna igralka Marija Pikić, katere igra, čeprav zadržana, napolni njen lik z bridko resničnostjo, kjer ni prostora za moralo in patos. /…/ Klinična diagnoza v obliki krika obupa.«
– Jean-Philippe Guerand, Première
»/../Aida Begič noče reči, da vojne še vedno ni konec (ali pa da pravi pekel vedno čaka tiste, ki vojno preživijo), ampak da povojna obnova Bosne ni uspela. Vojna je Rahima in Nedima prelevila v siroti, ki ju povojna ‘obnova’ in povojna ekonomija socialno povsem izključita, tako da Rahima izgleda le kot brezpravna, suženjska delovna sila. Pred divjanjem dereguliranega kapitala je ne more zaščititi niti stoična distanca niti hidžab (zadnji izdihljaj njene neodvisnosti), še toliko bolj, ker se na stran kapitala postavijo tudi vsi stebri socialne države. Vse žrtve so bile zaman.« ZA
– Marcel Štefančič, jr., Mladina