iz prve roke
»Giovanni snema film, ki se dogaja leta 1956, v času sovjetske invazije na Madžarsko. Trdno verjame v svoj projekt: prepričan je, da je treba povedati zgodbo o tedanji italijanski komunistični partiji ter o tem, kako je zamudila priložnost, da bi se odcepila od Sovjetske zveze in končno stopila na samostojno pot. Medtem ko Giovanni verjame, da snema politični film, njegova igralka meni nasprotno: po njenem mnenju Giovanni snema ljubezenski film, le da se tega ne zaveda. In morda ima celo prav.«
– Nanni Moretti
kritike
»Moretti je znova našel način, kako posneti film, ki iz samoterapije ustvari hudomušno komedijo. Morda bi se ta seansa nekaterim lahko zdela utrujajoče egocentrična, vendar bi zgrešili bistvo filma, ki obsesije nekega moža spremeni v pravo comédie humaine.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Režiser Sinove sobe nam – ne da bi se odrekel umetniškemu in ideološkemu uporu – ponudi svoje najsvetlejše delo, polno glasbe; himno za radostno soočanje s prihodnostjo, ki se konča s skupinskim pohodom v slogu zaključka Fellinijevega filma Osem in pol. Ker brez optimizma ni revolucije.«
– Eulàlia Iglesias, Fotogramas
»Svetlejša prihodnost govori o komunizmu, ortodoksiji, poslušnosti in politiki, o filmu in etiki, pa tudi o ljubezni in razmerjih /…/. Moretti nagovarja svoje vrstnike, tiste s podobnim, levim ozadjem, in jih vabi k razmisleku – ne o komunizmu, temveč o življenju na splošno, a tudi o smrti. Neizogibno je torej, da se bodo gledalci /…/ znašli tako v trenutkih filmske strasti kot v tistih bolj eksistencialnih, saj gre tu za ‘smrt umetnosti, komunizma in ljubezni’. Novi Morettijev film te zagrabi za srce in iz njega iztisne čustva, pa tudi glasen, osvobajajoč smeh.«
– Antonello Catacchio, Il Manifesto