zgodba
Fengyang leta 1997. Žepar Xiao Wu, ki mu nikoli ni uspelo zapustiti ulice kot njegovim prijateljem, je ostal sam s svojimi težavami. Policija mu je za petami, ljubezenska afera z lokalno voditeljico karaok pa ne vodi nikamor. Prišel je čas, da razmisli o svoji prihodnosti …
iz prve roke
»Spremembe [v mojem rojstnem mestu] so me zelo pretresle. Ena od stvari, ki sem jih opazil, je bila preobrazba prostora: naše mesto je stalo že od časov dinastije Ming, zato je bilo v njem polno starih hiš, ki jih je bilo treba porušiti, da bi kraj lahko urbanizirali. Druga je bila sprememba v odnosu med ljudmi. Hiter gospodarski razvoj je prinesel nov sklop vrednot. Včasih so ljudje svoje čustvene vezi gradili na sorodstvu, skupnosti in morali, zdaj pa je odločilni dejavnik postal denar.
Ne bom presojal, ali so bile spremembe dobre ali slabe, dejstvo pa je, da smo vstopili v novo obdobje. Poleg tega se preobrazba ni dogajala v velemestu kot Peking, Šanghaj ali Guangzhou, pač pa v majhnem kraju s 400 tisoč prebivalci, v bližini podeželja. Čutil sem, da so reforme z najvišjih ravni že pronicale v življenje običajnega človeka.
Takrat sem dobil idejo za film in kmalu zatem napisal Strica Wuja. V jedru filma je bila tema identitete in kako posameznik na novo definira samega sebe v času družbenih sprememb. Drugi vidik je bilo vprašanje čustvenih razmerij. Kako te spremembe vplivajo nanje? Film prikazuje protagonistove odnose s prijatelji, z žensko, ki mu je všeč, in z družino – to pa so odnosi, s katerimi se v življenju soočamo vsi. /…/
Xiao Wu je morda nekonformističen lik, vendar je v svojem duhu tradicionalen, njegov občutek za vrednote pa izvira iz starih časov. Gibanje za gospodarsko reformo je vse to ogrozilo. Xiao Wu verjame v čast, v zaupanje med prijatelji, v zvestobo med ljubimci in v pomen sorodstvenih vezi, vendar odkrije, da so vse te vrednote razpadle. V čustvenem smislu mora plačati visoko ceno.«
– Jia Zhangke
kritike
»Jia Zhangkejeva naklonjena, a odmaknjena pripoved o padcu večnega poraženca je eden najbolj navdušujočih in popolnih kitajskih filmov devetdesetih let. Stric Wu, ki je bil s pičlim proračunom in izključno neprofesionalno igralsko zasedbo posnet v režiserjevem rojstnem mestu, pomeni še eno potrditev underground neodvisnega filmskega ustvarjanja na Kitajskem ter velik triumf za debitantskega režiserja. /…/ Xiao Wu je človek, ki ni v stiku s svojim časom; je velik otrok, ki se ne zaveda posledic policijskega zatiranja uličnega kriminala in ne razume, zakaj ga spreobrnjeni prijatelj ne želi več poznati. Jia se z odločitvijo, da v središče filma postavi tega nesrečnika, oddalji od družbenega komentarja in zavije v temačnejše psihološke vode. /…/ Junakov postopni propad se ne zgodi v vakuumu, vendar Jia nikoli ne namiguje, da gre za žrtev družbenih sprememb ali odraz dogajanja na Kitajskem po Maovi smrti. Wujeva usoda je specifična in edinstvena. Prav tako nimamo občutka, da bi se protagonist začel zavedati svoje odgovornosti za lastno nesrečo; film ni zgodba o moralni preobrazbi. Toda z jukstapozicijo protagonistovega ponižanja in jasnega pogleda na družbo, ki izgublja smer, film dobi nenavadno, težko opredeljivo čistost, spektakel Wujevega žalostnega konca pa postane čudno vznesen. Zaradi tega Stric Wu ni le bressonovski, temveč si tudi zasluži, da ga omenimo v isti sapi z Bressonom. Film ne bi deloval tako dobro, če ne bi bilo naturalističnih igralskih nastopov in fotografije Yu Lik-waija – majhnega čudeža ‘neformalnega’ formalnega nadzora. A tisto, zaradi česar je rezultat tako poseben, je sposobnost Jia Zhangkeja, da pod vsakdanjimi površinami najde globoke duhovne resnice.«
– Tony Rayns, Sight and Sound, 2000
»Jia Zhangke /…/ vse od skromnega, a natančnega uvodnega prizora /…/ razkriva pronicljivo obvladovanje politične simbolike. /…/ Režiserjev zadržani, a ostri rentgenski posnetek tegob sodobne Kitajske vzbuja tudi umirjeno, intimno sočutje do njenih žrtev.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Kot se lahko zgodi pri prvencih, Strica Wuja zaznamuje edinstvena čistost. Hkrati pa gre za veličasten začetek ene najbolj impresivnih filmskih karier 21. stoletja.«
– J. Hoberman, The New York Times
»To je bil pravi gverilski film v 16-milimetrskem formatu; spomnil me je na vzdušje, v katerem smo s prijatelji začeli snemati filme v šestdesetih letih. /…/ Mislim, da je za film najbolj zanesljiv test, če se te dotakne že v trenutku, ko ga gledaš, in v tebi vzbudi željo, da bi posnel nov film, čeprav ne veš ničesar o tem, od kod je prišel, kdo ga je posnel in kakšno je ozadje njegovega nastanka. Natanko takšen je bil moj odziv ob gledanju filma Stric Wu.«
– Martin Scorsese
»Nobena država danes ne doživlja tako hitrih sprememb kot Kitajska – in noben režiser jih ne odraža tako precizno kot Jia. Radikalnost pripovednega sloga, recipročnost časa in prostora, sposobnost odkrivanja notranjih povezav med stvarmi, tankočutnost pri razumevanju odnosov med človekom in okoljem – Jia je v vseh pogledih tako zelo podoben Antonioniju.«
– Walter Salles
Film sta restavrirala World Cinema Project/The Film Foundation in Cineteca di Bologna v laboratoriju L’Immagine Ritrovata ter v sodelovanju z Jia Zhangkejem in MK2. Finančna sredstva je zagotovila Hobson/Lucas Family Foundation. Film je bil restavriran v 4K ločljivosti na podlagi izvirnih 16-milimetrskih kamernih in zvočnih negativov. Postopek restavriranja in barvno gradacijo je nadzoroval režiser Jia Zhangke.