zgodba
Daniel je hektičen pariški samotar, ki je vedno v gibanju. Neprestano dirja po mestu, se z metrojem prevaža sem ter tja, prenavlja stanovanja in skače z enega bežnega srečanja na drugo. Ob tem si ne more pomagati, da ne bi vtikal nosu v tuje zadeve in kritiziral vsakogar, ki mu pride na pot. O vsem in vsakomer ima svoje mnenje, ki ga vedno razglaša naokoli, tudi če ga noče nihče slišati. Ko tako vijuga skozi svoj vsakdanjik, se mu vse zdi kristalno jasno. Njegovo delo, strastna ljubezen, aktivno življenje. Zdi se, da ga nihče ne more presenetiti ali vreči s tira. Dokler ne opazi nadležnega tujca, ki ga zalezuje.
Preganjanje je portret mladeniča, ki najde varno zatočišče v lastni bolečini, razklan med ‘željo po dajanju ljubezni in nezmožnostjo, da bi razumel ljubezen, ki mu je dana’. Patrice Chéreau (Kraljica Margot, Intimnost) se znova izkaže kot izjemen ‘režiser igralcev’ in tankočuten opazovalec medčloveških razmerij, ki se razkrijejo skozi prepričljive nastope Romaina Durisa, Charlotte Gainsbourg in Jean-Huguesa Anglada.
iz prve roke
»Vračam se k obrisom tistega, čemur pravimo poželenje; k njegovemu počasnemu in bolečemu potovanju po nekem zelo svojevrstnem človeku; k trpljenju, pa tudi nasilnosti, ki ga v njem vzbuja, in k njegovi nezmožnosti, da bi temu trpljenju ubežal. Življenje, polno napak, v katerem ga neprestano vleče k drugemu, ob tem pa ne pomisli na njegovo bolečino; uničujoča posesivnost, ljubezenska strast kot skrajna oblika sebičnosti. Film o odločitvi, da ostaneš nesrečen. Tega človeka sem že videl, dobro ga poznam, naseljuje moje misli in zdi se, da je v samem središču nasprotij, ki me zanimajo /…/. Verjetno ves čas govorim o istih temah: kako ljubezen postane resnično, fizično preganjanje. Nadlegovanje, že, a ta beseda je obrabljena. Beseda ‘preganjanje’ se mi zdi močnejša, bolj nevzdržna in bolj tranzitivna: ko se počutiš preganjanega, se ti zdi, da imaš pravico pritožiti se. In človek nikoli ne pomisli na to, da lahko sam postane tisti, ki preganja, nadleguje in je za nekoga neznosen. /…/ Daniel je nekdo, ki veliko gleda. Neki lik v bistroju mu reče: ‘Ti vedno gledaš ljudi.’ On mu odgovori: ‘Kaj pa naj gledam, če ne ljudi?’ To je stavek, ki bi ga lahko tudi sam izgovoril. Pravijo mu: ‘Ampak to ni prav lep pogled.’ Gleda ocenjujoče; kot bi hotel poučevati. A v resnici gleda, da bi si povrnil zaupanje in da bi poskusil doumeti, kako ljudje delujejo. To lahko razumem. /…/ Dejstvo, da se pogovarjamo – predvsem ko gre za ljubezen – ne pomeni, da se razumemo ali da smo jasnovidni. V mojih filmih /…/ beseda prikriva mnogo stvari. Všeč mi je, da se v filmih govori; kompleksnost likov ne izhaja nujno iz njihove tišine. Norec govori veliko, on je v svoji logiki. Potem pa je tu še drugi norec, Michel. Tudi on preganja, tudi on terja ljubezen in tudi on želi govoriti. Beseda (tista, ki prikriva, namesto da bi razkrivala) je v samem srcu razmerij. /…/ Dialog je laž, in več ko lažemo, več govorimo.«
– Patrice Chéreau, režiser
portret avtorja
Patrice Chéreau (1944, Lézigné), ki so ga že v najstniških letih razglašali za čudežnega otroka francoskega gledališča, je pri devetnajstih začel delati kot poklicni gledališki in operni režiser. Njegova uprizoritev Wagnerjeve operne tetralogije Nibelungov prstan na Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu leta 1976 velja za mejnik v svojem žanru. Kot filmski režiser je nastopil leta 1975 s trilerjem La chair de l’orchidée. Osem let kasneje je z dramo Ranjeni moški (L’homme blessé) postal znan tudi širši publiki. Leta 1994 je njegova kostumska drama Kraljica Margot (La reine Margot), prirejena po istoimenskem romanu Alexandra Dumasa starejšega, v Cannesu prejela nagrado žirije in nagrado za najboljšo igralko. V uradni program festivala se je uvrstil tudi z grenko-sladko komedijo Ceux qui m’aiment prendront le train (1998), za katero je kasneje prejel tri nagrade cezar. Chéreaujev prvi film v angleškem jeziku je mednarodna koprodukcija Intimnost (Intimacy, 2001), posneta po istoimenskem romanu Hanifa Kureishija. Delo je bilo nagrajeno z zlatim medvedom v Berlinu, režiserjev naslednji film Njegov brat (Son frère) pa je dve leti kasneje na istem festivalu prejel srebrnega medveda za režijo. Sledila je še ena literarna priredba, Gabrielle (2005), z Isabelle Huppert v naslovni vlogi. Kot igralec je nastopil v filmih Youssefa Chahina, Andrzeja Wajde, Michaela Hanekeja, Raoula Ruiza and Michaela Manna.
kritike
»Duris, ki hodi po ulici ob pesmi [benda] Antony and the Johnsons, naredi mesto Sene – v odtenkih zelene in sive – nevzdržno melanholično; to je opera v malem, čustveno iskrena in tiho prevzemajoča.«
– Keith Uhlich, Time Out New York
»Patrice Chéreau nam s kompleksnim portretom egocentričnega in hkrati od drugih odvisnega protagonista postreže z izvirno analizo medčloveških razmerij. Zdi se, da režiser z beleženjem na trenutke skrajnega in nerazumljivega vedenja likov pozorno preiskuje njihovo trpinčeno duševnost. Tako kot eden njegovih zgledov, Ingmar Bergman, se tudi Chéreau pri tem opira na izjemno delo z igralci. Če je Jean-Hugues Anglade stari znanec njegovih filmov, pa je znal režiser na osupljiv način izkoristiti talent dveh novincev v svojem univerzumu: Romaina Durisa /…/ in Charlotte Gainsbourg /…/.«
– Positif
»Preganjanje v veliki meri pušča ob strani telesnost filmov Intimnost in Njegov brat v prid izčrpnemu prikazu težavnosti človeških razmerij, ki se razkrije skozi gosto posejane dialoge. /…/ Preganjanje ni niti družbeno precizno kot Gabrielle niti sublimno fizično kot Njegov brat, v kompleksnost verbalne interakcije pa se po vsej verjetnosti potopi globlje kot katerikoli izmed njiju.«
– Andrew Schenker, Slant Magazine
»Danielovi prijatelji menijo, da jih gleda na čuden način. ‘To ni prav lep pogled!’ Film je stvar pogleda in pogled Patricea Chéreauja je hkrati sočuten in brezkompromisen. Režiserji, ki se s filmom tako razgalijo, so redki. Na filmsko platno si je drznil naslikati ‘vrsto ljubezni, ki jo poznam, nekaj, kar v sebi sovražim’. V mučnem Preganjanju ni veliko prostora za identifikacijo. A to ga ne ovira pri izžarevanju nekakšne mračne lepote.«
– Jean-Luc Douin, Le Monde
»Romain Duris, ki je dal svoji temni plati prvič prosto pot v Utripu, ki ga je preskočilo moje srce, v filmu Patricea Chéreauja ohranja ta mračni nastop. S svojim razpoloženjem in temo je film nekakšen spremljevalec režiserjeve v London umeščene Intimnosti. To je intenziven in boleč film, ki zadane v občutljivo točko velemestnega nelagodja. Živčna kitarska glasba Erica Neveuxa in klavstrofobična fotografija Yvesa Capa (oglejte si Belko in Hadewijch) naredita Preganjanje za enega najbolj zanimivih Chéreaujevih filmov doslej.«
– filmski festival BFI v Londonu