zgodba
Portoriškemu mladeniču sodijo zaradi umora. Obtožen je, da je z nožem do smrti zabodel svojega očeta. Dvanajst porotnikov se zapre v porotno sobo, z opominom, da je obtoženec »nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana onkraj razumnega dvoma«. Enajst jih glasuje za obsodbo, vsak zaradi svojih razlogov. Vzdrži se le porotnik št. 8, ki ga igra Henry Fonda.
iz prve roke
»Ko se odločim, da bom posnel film, se vedno znova vrnem k tistemu vseobsegajočemu, ključnemu vprašanju: o čem bo govoril? /…/ Dvanajst jeznih mož na primer govori o poslušanju. /…/ Če bi me kdo vprašal, ali sem se projekta lotil zato, ker bi me prav posebej zanimal pravosodni sistem, bi mu odgovoril: nikakor ne, želel sem le posneti svoj prvi film, poleg tega pa sem bil počaščen, da me je Henry Fonda izbral za režiserja, ker je videl neko mojo predstavo na Off-Broadwayu. To je bil najbolj očiten motiv. Če se ne motim, je film spremenil neki zakon v Angliji – kar je super, ampak nisem ga posnel s tem namenom. Nisem skušal spreminjati angleških zakonov.«
– Sidney Lumet
kritike
»Ta briljantna melodrama, postavljena v porotno sobo, premore več suspenza kot večina trilerjev.«
– Pauline Kael, 5001 Nights at the Movies
»Večji del zgodbe se dogaja v eni sami sobi na vroč poletni dan. A namesto da bi bil učinek utesnjujoč, to samo še poveča dramatičnost dogajanja. Poleg tega film nikoli ne deluje statično, saj Sidney Lumet, ki se tokrat prvič predstavlja kot filmski režiser, spretno manevrira z igralci na majhnem prostoru. /…/ Film naredi izjemen vtis.«
– Variety, 1956
»Dvanajst jeznih mož z natančnostjo in precejšnjo mero dramatičnosti raziskuje velike prednosti in nič manjše pomanjkljivosti starega anglo-ameriškega porotniškega sistema.«
– The Village Voice, 1957
»Film Dvanajst jeznih mož slovi po odlični igralski zasedbi, na čelu katere sta Henry Fonda v vlogi uglajenega zagovornika in Lee J. Cobb kot vase zagledani arogantnež /…/, ki nehvaležnega najstnika ne namerava izpustiti na prostost /…/. Premalo filmov se posveča umetnosti argumentiranja; vsekakor bi jih potrebovali več – dokler pa jih ne dobimo, nam bo Lumetov portret neprijetne državljanske dolžnosti še naprej izvrstno služil.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York
»Lumetov celovečerni režijski prvenec, tako poln neustavljive energije kot kakšen sodoben hollywoodski akcijski film, se posveti prav vsakemu posnetku in vsaki vrstici dialoga. To je film, obseden z naravo perspektive; s tem, kako se oblikuje in udejanja, pa tudi s tem, kako skuša vsak lik skriti svoje slabosti tako, da se znaša nad drugimi. ‘Predsodki vedno zakrijejo resnico,’ pravi eden od porotnikov na koncu filma. In ko se moški spuščajo po stopnicah sodne palače, končno postane jasno, da nekateri od njih razumejo, kako se ta še kako resnična izjava nanaša na njihove lastne protislovne, dvoumne in bridke življenjske izkušnje.«
– Glenn Heath Jr., Slant
»Dvanajst jeznih mož je po obliki sodna drama, po namenu pa hitri tečaj iz tistih delov ustave, ki obtožencem obljubljajo pošteno sojenje in domnevo nedolžnosti. /…/ Film je mojstrovina stiliziranega realizma /…/ Lumet morda ne sodi med najbolj slavne ameriške režiserje, a zgolj zato, ker ima tako širok razpon, da ga ni mogoče kategorizirati. Le redki filmski ustvarjalci so tako dosledno spoštovali inteligenco občinstva.«
– Roger Ebert
»Film Dvanajst jeznih mož je dramski esej o pravici: kaj je potrebno, da jo dosežemo, kako težak je ta proces in kako zlahka ga je mogoče ogroziti. Na najbolj osnovni ravni je prav to skrivnost njegove trajne priljubljenosti po vsem svetu. /…/ Dvanajst jeznih mož predstavlja /…/ zgodovinski hibrid med gledališčem in televizijo. Toda znameniti režiser Sidney Lumet, ki se je projekta lotil z dragocenimi izkušnjami na obeh področjih, je moral poskrbeti za njegovo dokončno preobrazbo: v film. V svojem celovečernem prvencu je že tako spretni mizansceni Rosovega scenarija v majhnih, diskretnih, a močnih odmerkih dodal še gibčen, filmičen jezik.«
– Adrian Martin
»Dvanajst jeznih mož /…/ je hollywoodska klasika, ki je – ironično – pomagala definirati obdobje filmskega ustvarjanja, zasidrano v surovem realizmu in divji energiji urbanega New Yorka. /…/ Film Dvanajst jeznih mož je postal kulturni mejnik, časovna kapsula ameriškega pravosodja v obdobju boja za državljanske pravice in pred širitvijo državljanskih svoboščin v šestdesetih letih. Njegov vpliv je bil ogromen /…/. Mnogi menijo, da je Lumetovo kariero opredelil prav ta film; delo, ki se je tako nepozabno, če že ne kar obsesivno osredotočalo na družbeno pravičnost in moralna vprašanja. Ni presenetljivo, da je Lumet, ki je živel v času številnih krivic dvajsetega stoletja – od holokavsta do hollywoodske črne liste –, za temo svojega prvega celovečerca izbral zgodbo, naslikano s sivimi odtenki predsodkov.«
– Thane Rosenbaum, Criterion
»Šestdeset let pozneje Dvanajst jeznih mož ostaja vrhunska ansambelska drama. Lumetova uprizoritev scenarija Reginalda Rosa, ki jo je dopolnila neverjetna igralska zasedba, ni potrebovala ničesar preveč drznega ali pretiranega – le dvanajst moških, eno sobo in nekaj pomembnega, o čemer se bodo pogovarjali.«
– Josh Howey, Little White Lies