zgodba
Fort-de-France, Martinik, poletje 1940. Ameriški izseljenec Harry Morgan se preživlja z oddajanjem svoje ladje turistom. Nekega dne ga ‘Frenchy’ prosi, če bi lahko na otok pretihotapil pripadnike francoskega odporniškega gibanja …
iz prve roke
»Hemingwayu sem rekel, da lahko iz njegove najslabše knjige naredim film, in on je precej nejevoljno odvrnil: ‘Katera pa je moja najslabša knjiga?’ ‘Tisti kup smeti, ki si ga poimenoval To Have and Have Not.’ Rekel je: ‘Potreboval sem pač denar. Iz tega ne moreš narediti filma.’ ‘Ja, lahko.’ Tako sva kakšnih deset dni presedela skupaj, lovila ribe in se pogovarjala, kako so se liki spoznali, kakšni ljudje so bili in kako so končali. Ko sem se vrnil domov, sem šel kupit zgodbo in začel razvijati premiso, ki sva jo zasnovala s Hemingwayem. /…/ Ugotovili smo, da Lauren Bacall postane precej privlačna, kadar je nesramna. /…/ Zato sem Bogeyju rekel: ‘Poskusila bova nekaj zanimivega. Mogoče si res najbolj nesramen moški na platnu, ampak jaz bom poskrbel, da bo dekle še malo bolj nesramno od tebe.’ ‘No,’ je odvrnil, ‘to bi pa rad videl.’ Rekel sem: ‘Ne bo tako težko; imam veliko prednost, ker sem režiser. Samo tole ti bom povedal: v vsakem prizoru ti bo ona prva obrnila hrbet.’ ‘No, potem si pa že zmagal.’ Tako je ob koncu vsakega prizora ona prva zapustila prizorišče. Ta spolni antagonizem je poskrbel, da so se prizori snemali kar sami od sebe. /…/ Vsak drug glavni igralec bi se naveličal vaj in vsega tistega čakanja. Ni veliko takšnih, ki bi mirno sedeli in gledali, kako jim dekle krade prizor. Toda on se je v dekle zaljubil, ona pa vanj, in to je vse skupaj precej olajšalo.«
– Howard Hawks
kritike
»Odgovor Howarda Hawksa na Casablanco (slednjo naj bi režiral Hawks, a mu jo je speljal Michael Curtiz) je veliko boljši film – in ravno tako zabaven. /…/ V mnogih pogledih gre za najbolj tipično Hawksovo delo: jasno, neposredno in vsestransko briljantno.«
– Dave Kehr, Chicago Reader, 1985
»/…/ profesionalno narejen film, poslastica od začetka do konca /…/. Osvežujoče, drzno seksi Lauren Bacall je zrušila družbene norme tistega časa. Neki pisatelj je o njej dejal, da ‘zaradi hripavega, globokega glasu /…/ celo njene najpreprostejše pripombe zvenijo kot paritveni klici’.«
– Pauline Kael, The New Yorker
»/…/ senzacionalna novinka Lauren Bacall /…/. Njena filmska osebnost je mešanica Bette Davis, Grete Garbo, Mae West, Marlene Dietrich, Jean Harlow in Glende Farrell, a več kot dovolj velik del igralkine karizme je nekaj čisto novega na platnu. Ima neustavljivo življenjsko energijo, eleganco rojene plesalke, žensko iznajdljivost in poseben sladko-grenak pridih. S temi lastnostmi ter izjemno samozavestjo in globokim glasom ji uspe ustvariti močan ženski lik, o kakršnem Hollywood sanja že dolgo, dolgo časa. /…/ Lauren Bacall bo postala zvezda ali pa tudi ne. Toda ravno pred štirinajstimi dnevi je Hawks zavrnil ponudbo konkurenčnega producenta za njene storitve v višini 75.000 dolarjev. Precej dobro jo razume in očitno ima z njo načrte.«
– James Agee, Time, 1944
»/…/ verjetno najboljša filmska mešanica ljubezenske zgodbe in politične intrige, kar so jih kdaj posneli. V omenjenem žanru mi je film Imeti ali ne veliko ljubši od slavnejše Casablance /…/. Kakorkoli že gledamo, kemija med ‘Bogeyjem in baby’ (kot so ju takoj poimenovali v tisku) je tako otipljiva, da platno kar žari. Mitska naklonjenost, edinstvena v filmski zgodovini, deluje na dveh ravneh hkrati, kamera pa jo ujame tako rekoč svežo, saj se čarobno razvija tako znotraj kot zunaj fikcije. /…/ Zdi se, da romantična in hkrati telesna ljubezen še nikoli ni tako očitno in radostno zmagala proti svetu. /…/ Ta nenehno vznemirljiva mojstrovina vzdušja in značajev je eden mojih najljubših filmov.«
– Peter Bogdanovich
»Eden Hawksovih najbolj prepoznavnih in popolnih filmov /…/. V vsebinskem smislu gre tako rekoč za dvojčka Globokega spanja: obe zgodbi pripovedujeta o rojstvu para (v primeru filma Imeti in ne je par nastal tudi za kamero) ter o junakovi predanosti stvari, ki jo je sprva jemal zlahka. Na ravni pripovedi ni dramaturških trikov. Avtor o zapletu noče vedeti več kot njegovi liki ali občinstvo. /…/. V nasprotju z liki iz Casablance junaki tu ne razmišljajo veliko o preteklosti, pa tudi prihodnost jih ne skrbi preveč. Živijo v sedanjosti in se v njej gibljejo kot ribe v vodi. Hawks je /…/ režiser sedanjosti, s tem pa tudi režiser sreče. /…/ Akcija, pustolovščina, nevarnost, manihejstvo, eksotika, love story – Hawks daje vsem tem osnovnim pojmom hollywoodskega filma nov smisel in obliko, to pa stori z vrhunsko eleganco.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire du cinema