»V peklenski zmešnjavi podob
vam predstavljam univerzalno Modro.
Modra, odprta vrata v dušo,
neskončna možnost,
ki postaja oprijemljiva.«
Modra je zadnji celovečerec britanskega umetnika, režiserja in aktivista Dereka Jarmana. Film, navdihnjen z delom Yvesa Kleina, poleg zvočnega zapisa vsebuje en sam statičen modri kader. Jarman je Modro ustvarjal v letu pred svojo smrtjo, ko je zaradi zapletov, povezanih z aidsom, delno oslepel. Njegove pronicljive komentarje o uničujoči epidemiji, lastnem stanju in neizbežni smrti ter razmišljanja o barvah, neskončnosti in praznini spremlja bogata, večplastna in sugestivna zvočna pokrajina skladatelja Simona Fischerja Turnerja. Jarmanovo besedilo berejo njegovi prijatelji in dolgoletni sodelavci Tilda Swinton, Nigel Terry in John Quentin.
iz prve roke
»Monokromatičnost je alkimija, učinkovita osvoboditev od osebnosti. Glas daje tišini. Je drobec velikanskega dela brez meja. Modra barva pokrajine svobode.«
– Derek Jarman
»Ko smo končali Modro, sem si rekel: zdaj nimam več nobene potrebe ali želje, da bi kadarkoli posnel še kakšen film, saj je to popoln film. /…/ Ne vem, zakaj se o njem ne učijo v šestem razredu. To je Shakespeare, nič manj pomemben kot katera koli druga sodobna klasika.«
– Simon Fisher Turner, 2023
kritike
»Kar se je začelo kot ‘film Yvesa Kleina’, se je razvilo v nekaj ustrezno meditativnega, a na neki način še močnejšega; delo, ki odmeva pri naslednjih generacijah gledalcev v skupnosti LGBTQIA+ in daleč onkraj nje.«
– Simon McCallum, British Film Institute, 2023
»Modra je Jarmanov najbolj presunljiv, hkrati pa najbolj eksperimentalen in idiosinkratičen film. /…/ Dnevniški zapisi, ki jih berejo igralci, so vizualno sugestivni in na trenutke skoraj neznosno ganljivi. Ker izhaja iz Jarmanove lastne izkušnje z aidsom, film uspe biti oseben in avtobiografski, hkrati pa se dotakne tudi zavesti gledalca, ki ob tej svetovni epidemiji nikakor ne more ostati ravnodušen.«
– Brian Hoyle, Senses of Cinema, 2017
»Modra Dereka Jarmana je eden najbolj intimnih filmov, kar sem jih kdaj videl. /…/ Umetnost mora slaviti življenje. Modra sporoča: ‘To je vse, kar imam: slepota, približevanje smrti. Vendar ni tako hudo.’ Derek je odšel na dober način. In vsi bomo odšli tako, če bomo živeli s takšno neverjetno energijo, radovednostjo, milino in predanostjo.«
– Christopher Doyle, 2005
»Ko zavrača upodabljanje telesa in ponudi le modro platno, na katerega gledalec projicira lastne podobe, se Jarman briljantno izogne dilemi ob prikazovanju aidsa – Modra je pričevanje o bolezni, ki pa kljubuje tako narcisizmu Collarda in Guiberta kot vsiljivim vdorom dokumentarnega pogleda. Nauči nas, da nehamo gledati in namesto tega začnemo poslušati.«
– Paul Julian Smith, Sight and Sound, 1993
»Modra je morda res zahteven, žalosten in občasno utrudljiv film, vendar ga hkrati preveva nekakšno čudno upanje. Jarman se vsekakor noče prepustiti cenenemu čustvovanju, pa tudi ne krotiti svojega vročekrvnega temperamenta. /…/ Trmasti duh optimizma Modre izhaja iz odkritosti, s kakršno Jarman raziskuje svoje telesne omejitve, ter iz domiselnosti, s katero svojo bolezen preoblikuje v zadnji in morda ultimativni manifest o svojem pogledu na filmski medij. Barva v Modri nikoli ni samo fizično dejstvo, čutni dražljaj ali simbolni nadomestek. Je vse to in še več, pogosto hkrati. V trenutku, ko se njegov svet pogreza v temo, nas Jarman povabi, naj raziščemo in cenimo večplastne užitke življenja tako intenzivno kot on sam. Njegova modra vztraja še dolgo po neizogibnem rezu v črno.«
– Matt Connolly, Reverse Shot, 2012
»Kot pravi producent /…/ James Mackay, je predmet filma umirajoči moški, ki gleda v svet. To je bila dobrodošla perspektiva, saj je večina filmov izkušnjo aidsa skušala ujeti s prikazovanjem trpečih, prezgodaj postaranih in izčrpanih moških, ne da bi uspela najti ravnovesje. Z drugimi besedami: poskusi, da bi prikazali resnost stanja, so se sprevrgli v nekoristen spektakel. Jarmanov film se temu izogne. Treba je poudariti, da kljub preizkušnji, ki jo opisuje, nikoli ne zaide v objokovanje, tarnanje ali inkoherentnost. Jarman vse do konca ohrani estetski nadzor in mirnost. Nadzora ne izgubi niti v delih, ki opisujejo obup.«
– Michael Charlesworth, Blue, 2023
»Modra je nič manj kot revolucionaren kinematografski dosežek, ki je na novo definiral predstave o tem, kaj je v filmskem mediju mogoče.«
– David Garner, Perverse Law: Jarman as Gay Criminal Hero, 1996
»Modra pri večini tistih, ki jo izkusimo, ne izzove le skrajno pozitivnih ali negativnih odzivov, temveč postavi pod vprašaj tudi naš ‘naravni odnos’ (bolje rečeno ‘naturalizirani odnos’) do pojava, ki mu pravimo ‘film’.«
– Vivian Sobchack, Cinéma, 2012
»Ta film je marsikaj – trezen in hudomušen, elegičen in hkrati izjemno živ –, a nikoli samopomilujoč. Predvsem pa gre za delo umetnika, ki je tudi v svojem zadnjem letu prekipeval od življenja.«
– Melissa Anderson, The Village Voice, 2014
»Kar se gledalcem, ki ne poznajo Jarmana, sprva morda zdi odbijajoče, zaradi drzne bližine kmalu postane vabljivo. Modra je bistvo filma kot ontološke študije, osupljivo boleča izkušnja, ki razkrije najbolj transcendentne lastnosti filmske umetnosti.«
– Kathleen Sachs, Cine-File, 2016