zgodba
Salvador Allende, ustanovitelj čilske socialistične stranke, je bil marksist, vendar ne teoretik, ampak »človek dejanj«, predvsem pa humanist in »kavalir« v svetu politike. Ko je po treh neuspešnih kandidaturah 4. novembra leta 1970 nazadnje le zmagal na predsedniških volitvah, se je z vso vnemo lotil socialistične prenove svoje države, zvest demokraciji in njenim institucijam. Toda ljubezen do pravne države in demokracije je plačal z življenjem, Čile pa se je za več kot sedemnajst let pogreznil v temno noč fašizma.
Dokumentarec s pomočjo redkega arhivskega gradiva, fotografij ter intervjujev z družino, prijatelji in tovariši prikliče v življenje karizmatičnega voditelja ter sanje njegovega ljudstva o boljši in pravičnejši družbi.
portret avtorja
Patricio Guzmán (rojen leta 1941 v Santiagu) je čilski režiser in scenarist ter eden ključnih svetovnih avtorjev dokumentarnega filma. O poslanstvu varuha zgodovinskega spomina svoje dežele pravi: »Država brez dokumentarnega filma je kot družina brez fotografskega albuma.« Po vojaškem državnem udaru Augusta Pinocheta, ki je strmoglavil demokratično izvoljenega predsednika Salvadora Allendeja, se je Guzmán znašel med političnimi nasprotniki, ki jih je Pinochetova vojska pridrževala na nogometnem stadionu v Santiagu in jim grozila z usmrtitvijo. Leta 1973 mu je uspelo zapustiti Čile skupaj s posnetki, iz katerih je kasneje nastala trilogija Bitka za Čile (La batalla de Chile, 1975–1979), dragocen dokument političnih napetosti v Čilu na začetku sedemdesetih let, ki je bila predvajana v petintridesetih državah po svetu in prejela mnogo nagrad. V filmu Chile, la memoria obstinada (1997) se napoti v Čile, da bi svojo trilogijo predvajal ljudem, ki je zaradi prepovedi oblasti nikoli niso imeli možnosti videti, naslikal pa je tudi portreta dveh mož v srcu čilskih političnih trenj: Le cas Pinochet (2001) in Salvador Allende (2004). V zadnjih letih snema bolj meditativne, lirično alegorične filme, ki pa jih še vedno spremlja senca Pinochetovih zločinov. V Nostalgiji po svetlobi (Nostalgia de la luz) potegne vzporednico med ženami, ki v puščavi Atacama iščejo posmrtne ostanke žrtev političnih čistk, in astronomi, ki prav tam preučujejo vesolje; film je leta 2010 med drugim prejel evropsko filmsko nagrado, videli pa smo ga tudi na ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma. V Bisernem gumbu (El botón de nácar), umeščenem na obsežni arhipelag na skrajnem jugu Čila, puščavski pesek zamenja mogočno telo oceana, Patricio Guzmán pa dve trpki poglavji čilske zgodovine preplete z lirično alegoričnimi kontemplacijami človekove zlitosti z naravo in vesoljem. Film je prejel nagrado za najboljši scenarij v Berlinu. La cordillera de los sueños (2019) ustvarja s prejšnjima filmoma nekakšno trilogijo; veličastno Andsko gorovje na vzhodnem robu države postane nema priča zgodovine, ki je ne smemo pozabiti. V svojem zadnjem dokumentarcu Mi país imaginario (2022) Guzmán najde upanje v obsežnem protestnem gibanju, ki je izbruhnilo na ulicah Santiaga leta 2019.
iz prve roke
»Salvador Allende je močno zaznamoval moje življenje. Danes ne bi bil, kar sem, če Allende ne bi utelešal utopije o bolj pravičnem in svobodnem svetu, ki je v tistih letih zajela mojo državo. Bil sem tam, soudeleženec in filmski ustvarjalec. Spominjam se svežega zraka, navdušenja, ki nas je povezovalo – med seboj, pa tudi z ostalim svetom. Snemali smo tiste radostne sanje, z jasnostjo, s strastjo … Vsa dežela je bila zaljubljena.
Spominjam se 11. septembra 1973, tistega mračnega dne, ko je Amerika izvedla državni udar, da bi zatrla miroljubno demokratično revolucijo, ki se je dogajala v oddaljeni državi, moji domovini Čilu, ter odstranila predsednika republike Salvadorja Allendeja, tega ‘pasjega sina’, kot ga je rad imenoval Richard Nixon. Nikoli ne bom pozabil krutosti diktature, ki je nato trajala več kot sedemnajst let – let trpljenja, smrti, izgnanstva in brisanja spomina.
Čas je, da se spomnimo Salvadorja Allendeja, tega nenavadnega človeka, revolucionarja, fanatičnega zagovornika demokracije /…/ – zaradi zgodovinskih razlogov, pa tudi zaradi njegove trpke aktualnosti.«
– Patricio Guzmán
kritike
»Guzmánov poklon nekdanjemu čilskemu predsedniku nas spomni na vznesene sanje njegove generacije, ko sta bili politika in utopija sinonimni. Film je neposreden. Ne pojasnjuje in ne dokazuje, temveč ponuja prostor tako za človeški in osebni kot za zgodovinski razmislek. Velikodušno delo.«
– Festival iberskega in latinskoameriškega filma v Trstu
»Za čilsko ljudstvo, ki se želi spominjati in zavrača idejo, da moramo pozabiti, če hočemo iti naprej, film seveda prispeva pomemben delček sestavljanke. /…/ Tistim v tujini, ki so Allendeja poznali kot voditelja, ga občudovali ter osebno žalovali za njim in njegovimi uničenimi sanjami /…/, bo film odprl novo perspektivo z umestitvijo v kontekst družbe, ki ga je ljubila in ubila. Za vse, tudi za tiste, ki o Salvadorju Allendeju ne vedo ničesar, pa je gradivo lahko zelo poučno. Dogodki v Čilu v obdobju dveh desetletij niso le stvar določenih okoliščin ali konkretne realnosti. Govorijo predvsem o človeški naravi, o sanjah, upih, strahopetnosti in nepredstavljivi brezčutnosti. Vse to je pa dovolj univerzalno, da lahko nagovori vsakogar, ki bo pripravljen prisluhniti.«
– Pamela Biénzobas, Senses of Cinema
»Film večkrat obstane kot okamenel: ustavi se na pragu intimnosti čilskega predsednika, ne da bi se hotel preveč poglobiti v vijuge političnih intrig, ki so čilsko levico razdejale od znotraj. Zdi se, kot bi režiser Allendeju želel postaviti mavzolej in ga hkrati obuditi v življenje. Ta mešanica spoštovanja in bližine je ganljiva: gledalec čuti, da se je velik del Guzmánovega življenja končal 11. septembra 1973 in da je ta film nekakšen poskus, kako začeti znova.«
– Thomas Sotinel, Le Monde
»Film, ki združuje arhivske posnetke in osebna pričevanja, z vidika zgradbe presega preprosto evokacijo. Čeprav ima vse sestavine klasičnega dokumentarca, so te sublimirane – v alkimističnem smislu besede – v svobodnejšo obliko, ki je hkrati filozofski razmislek o političnem idealu, skupinski portret čilske militantne levice /…/ in avtobiografija.«
– Emmanuel Chicon, L’Humanité
»[Salvador Allende] ni toliko konvencionalni dokumentarec kot filmsko dejanje žalovanja. Melanholičen, poetičen in premišljen.«
– Fred Camper, Chicago Reader