iz prve roke
»Zdi se mi, da se v Rusiji v resnici ni dosti spremenilo, odkar je Dostojevski napisal svojo zgodbo. Bil je preroški pisatelj. Napovedal je grozo, ki je prišla v Rusijo kmalu zatem. V Besih, enem svojih najbolj preroških romanov, je opisal zelo specifičnega človeka – nemoralnega, zelo zahrbtnega in nepoštenega. Takšni ljudje so se v Rusiji pojavili na prelomu stoletja, se močno razmnožili in nato prevzeli nadzor nad deželo. Dostojevski je opisal ozračje, ki ustvarja te ‘demone’ in spodbuja nepošteno vedenje. Ta pisateljeva ideja me je navdihnila in uporabil sem jo kot izhodiščno točko za film. /…/ Krotko dekle je metafora za deželo, v kateri se ljudje ves čas pustijo zlorabljati. Rusija je polna vseh vrst nasilja. Na eni strani imamo skrajno hipokrizijo, velikanske laži in dvojna merila, popolno omerto …, na drugi strani pa še vedno ne mine dan, ko se ne bi zgodilo kaj resnično strašnega. Zame to ostaja zelo vznemirjujoča enigma. Namesto da bi živeli na miren in prijateljski način, smo na vsaki stopnji življenja prisiljeni ubirati težke, nepoštene in včasih grozljive poti. S tem strašljivim paradoksom se ubadam že od svojega petega leta in ga še vedno ne razumem. /…/ Pogosto imam čuden občutek, da snemam filme za občinstvo, ki je že mrtvo … Kot da bi vedno prišel prepozno, kot da bi moralo biti to storjeno že veliko prej. Vzemimo gulag, ki je nedvomno eden največjih tabujev. Rusi filmov o gulagu skoraj ne delajo. Pa vendar je tam izgubilo življenje na stotine, na tisoče, na milijone ljudi. A to je tabu. Morda ultimativni tabu. Dežela je polna tabujev. /…/ Filozofa Aleksandra Pjatigorskega so nekoč vprašali, ali je filozofija lahko uporabna. Odgovoril je: ‘Sama po sebi ne. A na osebni ravni vas lahko reši.’ Če se poglobimo v to misel, lahko spremenimo svoje vzorce obnašanja in se naučimo odpreti vrata, ki jih nihče več ne bo mogel zapreti. Ko enkrat začneš razmišljati, se je težko ustaviti. Zato je nujno, da delamo filme, ki se ukvarjajo s pomembnimi temami.«
– Sergej Loznica
kritike
»Krotko dekle je temačna alegorija o stanju naroda, grenka mešanice tragedije, farse in filma ceste, prepojena z mračnim sardoničnim duhom Gogolja in Dostojevskega – da galon vodke sploh ne omenjamo.«
– Lee Marshall, Screen International
»[Film] predstavi rusko izkušnjo kot presečišče med Dostojevskim in Kafko, čeprav to še zdaleč ne opiše njegove ekstremnosti – niti ne daje slutiti odrešujočega zrna upanja, ki ga uteleša njegova junakinja, vsemu navkljub.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Loznico so vedno fascinirali obrazi; raznolikost človeških izrazov in fizionomij. Zato v filmu ob prevladujočem vzdušju besa zaradi krutosti, ki so jo ljudje zmožni prizadejati drug drugemu, kot zvok oddaljene violine odmeva tudi duh otožnega, empatičnega humanizma /…/.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter
»Krotko dekle v komičnem smislu ves čas preseneča, prinašajoč svojo edinstveno energijo v rusko tradicijo grotesknih družbenih panoram (npr. Težko je biti bog Alekseja Germana ali Štiri Ilje Hržanovskega).«
– Nicolas Rapold, Film Comment
»Vizija je dosledno mračna, a režiserjev okvir je (tako kot v njegovih nedavnih političnih dokumentarcih Maidan, Dogodek in Austerlitz) vsaj sam po sebi sila analitičnega sočutja, ki je sposobna združiti ljudi – celo v nesreči – ter postavljati težka vprašanja.«
– Daniel Kasman, MUBI