»Gibanju Act Up sem se pridružil leta 1992. Aids sem v osemdesetih doživljal kot nekaj skrajno nasilnega. O njem se ni govorilo; šlo je za nekakšen tabu. Skupini sem se pridružil, ker sem bil jezen – tako kot veliko ljudi v tistem času, pa naj so bili okuženi ali ne. Poleg tega nismo več hoteli biti ponižne žrtve bolezni, pač pa postati tisti zoprni pedri, ki bodo poskusili zrušiti tabu. Prikazati sem hotel trenutek, ko smo prekinili tišino; tisti osvobajajoči trenutek, ko so se ljudje združili v tem – kljub tragičnim okoliščinam – izjemno radostnem gibanju. Zdelo se mi je povsem naravno, da se poklonim obdobju; da v spomin prikličem vsa tista majhna dejanja in jih prikažem kot pomembne zgodovinske dogodke.«
– Robin Campillo
»Dejstvo, da 120 utripov na minuto najde čas za nič manj kot tri zelo dobre prizore seksa, pove, za kakšne vrste film gre: premišljen, velikodušen, radikalen in queerovski. Te lastnosti zaznamujejo vse, česar se loti. /…/ Dialektični prikaz gejevskih življenj, ki na izjemno pretresljiv način preplete osebno s političnim, spremeni pikolovsko zastavljeno zgodovino gibanja v odločen poziv k boju. /…/ Čudež tega filma je, da čas velike tragedije opisuje ne le z upravičeno jezo, ampak tudi z živahnim in barvitim vizualnim jezikom ter hudomušno nespoštljivim tonom. Film je resnično smešen – ne le včasih in ne le malo, pač pa pogosto in huronsko.«
– Caspar Salmon, Sight & Sound
»Film je hkrati živopisna zgodovinska poustvaritev, mojstrska analiza problemov, s katerimi se ukvarja kampanja, pa tudi ganljiva ljubezenska zgodba, ki se na izjemno odkrit način loteva smrti in žalovanja.«
– Geoff Andrew, Notes and Observations