zgodba
Po padcu Nemčije leta 1945 in zajetju nacističnih staršev se najstnica Lore z mlajšimi brati in sestrami odpravi na 900 kilometrov dolgo pot proti hiši svoje babice. Medtem ko se prebija skozi od vojne razdejano pokrajino, se sooča z lakoto, pomanjkanjem in lastno prebujajočo se spolnostjo. Da bi preživela, mora zaupati človeku, za katerega so jo vse življenje učili, da ga mora sovražiti. Film avstralske režiserke, dobitnice vodomca 2004 za Popolni preobrat (Somersault), je na lanskoletnem LIFFu prejel nagrado občinstva.
kritike
»Otroci, ki jih vodi 14-letna Lore, /…/ krenejo na ‘marš smrti’, na dolgo, ritualno, agonično potovanje, na 800-kilometrsko pešačenje k svoji babici, tako da izgledajo kot Rdeče kapice v črnem gozdu bratov Grimm. In ko se prebijajo skozi zelo ekspresionistične, nasičene, gotske, grimmovske, sturm-und-drangovske nemške gozdove, srečujejo raznorazne izzive, ki preizkušajo njihovo nedolžnost /…/, toda bolj ko jih spoznavamo, bolj spoznavamo globino njihove nacistične indoktriniranosti. /…/ Ideologija žre otroke. Lore izgleda kot nadaljevanje Hanekejevega Belega traku, ali bolje rečeno – kot Hanekejeva reimaginacija mjuzikla Moje pesmi, moje sanje. Le da je von Trappovih otrok več. ZA.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Razlog, da film posrka gledalca in prepriča s skoraj vsako sceno, je predvsem režiserkina odločitev, da gradi film skoraj na izključno vizualni ravni – dialog je skopo odmerjen, omejen zgolj na najnujnejše, glasba pa se pogosto umakne tišini in tako ne prejudicira čustvenih vzponov in padcev junakov. Pri tem ji je v veliko pomoč kamera Adama Arkapawa, ki s pretanjeno uporabo svetlobe, s posnetki detajlov in njihovih tekstur poustvari atmosfero Lorinega notranjega sveta. Film seveda ni (niti ne želi biti) objektivna analiza časa, v katerem se dogaja, pač pa je poskus prikaza intimnega, povsem subjektivnega doživljanja posameznika, postavljenega v čas skrajnosti.«
– Špela Standeker, Dnevnik
»/…/ mračen ‘razvojni roman’, ki prevzame celoten čutni sistem /…/. Tako kot v avtoričinem Popolnem preobratu zgodba o odraščanju tudi tu temelji na raznovrstnih pomenih prebujajočega se ženskega telesa kot prizorišča strasti, blaga, namenjenega izmenjavi, in mehanizma za preživetje.«
– Emma Myers, Film Comment
»/…/ ta umerjen, subtilno kompleksen film ohranja spoštljivo razdaljo do dobro dokumentiranih grozodejstev druge svetovne vojne ter tako omogoča odprto interpretacijo zla.«
– Megan Lehmann, The Hollywood Reporter