zgodba
Dunaj, leto 2019: konec nekega obdobja. S prepovedjo kajenja v javnih prostorih je izginil velik del kavarniške kulture … Grkinja Angeliki s pomočjo prijateljice Carmen kupuje stanovanje, a jo prav pri vseh nekaj moti … V stari kavarni sedi moški in kaže, kako je treba jesti trdo kuhano jajce …
iz prve roke
»Dunaj me vedno znova očara, vse odkar sem ga kot deček prvič obiskal. Je moja idealna lokacija, moj filmski paradiž. Mesto zunaj časa, s številnimi plastmi. Arhitektura, ki je tako drugačna od argentinske, a vendarle tako domača.
Prikazati sem želel Dunaj dvajsetega stoletja, od draguljev modernizma do [stanovanjskega kompleksa] Alt Erlaa iz sedemdesetih let; dunajski kanal, zasebne prostore in legendarne kavarne, kjer se različna stoletja zlivajo v sodobne plasti; zelo dolgo živo zgodovino, ki je izumrla v večini evropskih prestolnic. Avtobiografske prigode, kakor tista, povezana s tihotapljenjem sira, v film poleg tega vnesejo humor, značilen tudi za vsa moja prejšnja dela.
Po naključju sem bil priča zadnjim dnem, ko je bilo v dunajskih kavarnah kajenje še dovoljeno. In zdelo se mi je, da gre za pomenljiv dogodek, ki je zaključil dolgo ero, kar bi lahko bil zanimiv uvod v film. /…/
Pri tem filmu sem prvič povabil več prijateljev, s katerimi sem imel potem čast sodelovati – igralce, znanstvenike in glasbenike; zelo nadarjene kolege, ki imajo ključno vlogo v filmu. /…/
Upam, da bomo še naprej ustvarjali delovno okolje, kjer sta prisotna užitek in želja, saj verjamem, da je vsak film rezultat čustev, ki jih vanj vnesejo sodelujoči.«
– Gastón Solnicki
kritike
»Toplino, ki je močno povezana s privilegijem bivališča, v filmu najdemo v kavarnah in življenju, ki jih oživlja, v zgodovinskih ostankih manj nesrečnih in osamljenih časov.
Režiser notranji dekor teh veličastnih krajev, čutni užitek njihove oblikovne podobe in predmetov, ki jih graciozno naseljujejo: stojalo za jajca, srebrn pladenj; brezhibne linije stolov, ogledal in miz se oblikujejo v svetlobi, a se jih lahko skoraj dotikamo, jih celo vonjamo. Kadriranje tem predmetom odvzame vsakdanjost ter razkrije njihovo umetelnost in prefinjenost: umetniško sublimnost, ki pripada tako skladbi Dream Johna Cagea kakor sirarju; lepota je v anahronistični pretanjenosti starega športnega avtomobila in tudi v rokodelski doslednosti ročno izdelanih čevljev. /…/ Ker film nima scenarija, lahko ‘pomen’ najdemo samo v njegovem lastnem nastajanju. Ni teze, ki naj bi jo predstavil, ni vnaprej določenega cilja, ki naj bi ga dosegel. Kar pa ne pomeni, da film ni nazadnje nastal v montaži, temveč da nepredvidljivo prvino, vloženo v njegov nastanek, še vedno lahko čutimo in jo občudujemo.«
– Celluloid Liberation Front, Cinema Scope
»Solnickemu gredo zasluge za zahtevno vodenje dela, ki se v zasnovi lahko bere kot težko, a se lahkotno povzdigne na platno. Zaton kavarniških časov, upodobljen preko vinjet urbanih tihožitij in na videz nepovezanih prizorov /…/ je posejan s humorjem.«
– Douglas Johnson, International Cinephile Society