zgodba
Mlada ljubimca Jean in Marie se odločita, da bosta zapustila starše in skupaj pobegnila v Pariz. Toda zaradi nepredvidenih okoliščin se Jeanu ne uspe vkrcati na vlak. Leto pozneje je Marie glamurozna ljubica bogatega pariškega lahkoživca, Jean pa živi kot umetnik v Latinski četrti …
iz prve roke
»V svoji prvi resni drami sem si prizadeval za realizem, za veren prikaz življenja. Videli boste življenje, kot ga vidim sam: njegovo lepoto, žalost, dotike, veselje – vse, kar ga dela zanimivega. /…/ Moj prvi namen je bil, da vas zabavam. Zgodba je intimna, preprosta in človeška. Problem, star kot svet, prikazuje s toliko resnice, kolikor sem si je lahko dovolil, obravnavam pa ga tako realistično, kot mi je le uspelo. Nočem, da bi Parižanka delovala kot pridiga, pa tudi kakšne filozofije ne razglašam, razen morda tega, da pozivam k boljšemu razumevanju človeških šibkosti.«
– Charles Chaplin
»Sprva je šlo preprosto za delo in dobro vlogo. V nekaj dneh pa sem spoznal, da se bom od Chaplina o igranju naučil več kot od kateregakoli drugega režiserja. /…/ Besedo ‘genij’ v Hollywoodu izrekajo zelo lahkomiselno, toda ko jo uporabijo za Chaplina, je to vedno s posebnim tonom iskrenosti. Če je Hollywood kdaj ustvaril kakšnega genija, je Chaplin zagotovo prva izbira.«
– Adolphe Menjou
kritike
»Odkriti Parižanko na velikem platnu – to je morala biti močna, zelo močna izkušnja …«
– Martin Scorsese
»Mojstrovina preprostosti in naravnosti /…/, povedana v novi in izvirni filmski govorici.«
– Motion Picture News and Exhibitors Trade Review, 1923
»V Parižanki Charlesa Chaplina je več genialnosti kot v katerem koli filmu, kar sem jih kdaj videl. /…/ Chaplin je že večkrat dokazal, da razume človeštvo; svojo huronsko smešno situacijsko komedijo je obogatil s prvinami presunljive tragedije. Ujel in pokazal nam je kontrast med veseljem in žalostjo, zaradi katerega je življenje na tej zemeljski krogli tako zanimivo.«
– Robert Sherwood, The New York Herald, 1923
»Gospod Chaplin /…/ ni naredil nič radikalnega ali ezoteričnega, le kar najbolj je uporabil svojo inteligenco – nekaj, česar od ljudi, ki se ukvarjajo s filmom, že vrsto let ne pričakujemo več. /…/ Parižanko odlikuje lastnost, ki manjka skoraj vsakemu filmu, posnetemu do današnjega dne: zmernost. /…/ Rezultat je dostojanstven in inteligenten film, ki je tako osupljivo učinkovit zato, ker je tako nenavaden.«
– Exceptional Photoplays, 1923
»[Chaplinova] genialnost je v načinu, kako like s prikazom njihovega odnosa do vsakdanjih trenutkov izriše tako živo, da lahko vsak član občinstva po svoje interpretira situacijo. Chaplin poskrbi, da gledalčeva domišljija postane ustvarjalna sila v vseh njegovih dramah. /…/ Parižanka je izjemen, zgodovinski film – film, ki si ga je treba ogledati in o njem razmišljati.«
– CA Lejeune, The Guardian, 1925
»Chaplinovega dela ne moremo zares poznati, dokler se nam ne ponudi srečna priložnost, da si lahko ogledamo to ponovno odkrito mojstrovino.«
– Vincent Canby, The New York Times, 1978
»Parižanka je vse prej kot moraliteta; raziskuje ter preobrača moralne konvencije in meščansko uglajenost, ki se jih je Chaplin lotil že v svojih komedijah. Kritiki so film hvalili zaradi prefinjene psihološke analize, ‘vredne Ibsena ali Maupassanta’, in ‘kartezijanskega skepticizma’, kar je avtorja povzdignilo v ‘filozofa človeške narave’. Sto let po prihodu v kinematografe ostaja eno tistih Chaplinovih del, ki kar kličejo po ponovnem odkrivanju.«
– Cecilia Cenciarelli, Il Cinema Ritrovato
zanimivosti
»Kritiki so bili navdušeni. Ne Chaplin ne kdo drug ni še nikoli požel tako soglasne hvale. Toda občinstvo žal ni delilo navdušenja stroke. Noben Chaplinov film ni dosegel tako slabih poslovnih rezultatov. Zdelo se je, da ljudje niso pripravljeni odšteti težko prisluženega denarja za ogled filma, v katerem ne bodo videli svojega idola. Redki so ga v vlogi nosača sploh prepoznali – čeprav je bilo tistih nekaj sekund vrhunec povsod, kjer so film predvajali.
Ob koncu življenja se je Chaplin vrnil k Parižanki. Pri šestinosemdesetih letih je s pomočjo aranžerja Erica Jamesa napisal in posnel novo glasbeno podlago. Ta naj bi zaznamovala njegove zadnje dni v filmskem studiu ter predstavljala zadnje poglavje v osupljivem ustvarjalnem življenju, ki se je raztezalo čez osem desetletij. Morda pa je šlo tudi za nekakšno spravo s filmom, ki ga je javnost odklanjala, čeprav je bil Chaplin sam nanj še vedno zelo in upravičeno ponosen.«
– David Robinson